Page 156 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 156
aša Henig Miščič, Leonida Borondič in Aleksander Panjek
škem tako močna, da so hube »pridobile skorajda administrativni status«.
A to še ne pomeni, da je bila agrarna struktura dolgoročno povsem sta-
tična. »Pogosteje kot egalitarno delitev hub« med dediče se je »dopuščalo
vzpostavljanje novih majhnih obratov: na malo rabljenem, pogosto tudi
srenjskem svetu in v rastočih naseljih so nastajale kajže, ki praviloma z
lastnimi viri niso shajale, temveč so bile odvisne od drugih agrarnih in
poslovnih možnosti zaslužka« (Mathieu 2000, 171–172).
Iz podatkov iz franciscejskega katastra je celo razvidno, da so na začetku
19. stoletja celi in močni grunti (hube) po številu prevladovali le na manj-
šem območju Koroške, in sicer v severnem delu vzhodne polovice dežele.
Samo tu so predstavljali preko polovice (50 do 61 ) vseh kmetijskih obra-
tov, v večjem delu dežele pa niso dosegali 30 . Kmetijski obrati, ki so po
obsegu ustrezali deljeni hubi, so preko polovice obratov predstavljali v do-
brem delu zahodne Koroške, medtem ko so bile kajže prevladujoča vrsta
obrata (50 do 100 ) na južnem Koroškem, natančneje v davčnih okrož-
jih Šmohor, Špatrjan, Beljak, Kanalska dolina (Naborjet-Trbiž) in Železna
Kapla (Liebhart 2013, 67–69). Tako je mogoče trditi, da je bila za številna
davčna okrožja Koroške »značilna razdrobljenost zemljiške posesti na naj-
manjše enote (osmina hube, šestnajstina hube, kajža)« (Bäck 2013, 143).
Cele hube so bile na Koroškem v manjšini in niso bile pravilo.
Poleg velikih kmetij je bilo veliko število kmetov z manjšimi obrati, ki so
imeli dedne pravice, tudi v goratih območjih. Tak primer so gorski kmetje
v Pliberku, Kadutschenu in Heiligengeistu, ki so svoje posesti pridobili ta-
ko, da so izkrčili predele gozdov slabše kvalitete na način, da so z velikim
trudom odstranili odvečno grmovje, korenine in kamenje ter tako prišli do
novih kmetijskih površin. Samo na ta način so lahko prišli do zemljišč, saj
drugih ni bilo več na razpolago. Manjši kmetje in predvsem kajžarji so na
podlagi odkupne pravice parcele dobivali na visokogorskih območjih (Din-
klage 1966, 104–105).
Ne glede na zgoraj opisane značilnosti so prebivalci podeželja v praksi
posegali po različnih rešitvah, ki so temeljile na pravu. Sprememba lastni-
štva ali zakupa zemljišč je bila zelo razvita in dinamična. Na eni strani so
številni kmetje širili svoje kmetije, na drugi pa so jih zaradi različnih razlo-
gov tudi prodajali. Imamo ohranjene podatke o več primerih, ko so kmetje
kmetijo prepustili članom znotraj družine, da bi se lahko ukvarjali z de-
javnostjo, ki je bila do takrat samo postranska. Razvili sta se dve osnov-
ni obliki posestne pravice, prosta saja (nem. Freistiftrecht) in kupno pravo
(nem. Kaufrecht). Pravica do zakupa ni bila dedna, dedovala se je le pravica
do odkupa. Ta pravica je omogočala širjenje kmečkih posestev, posluževali
154
škem tako močna, da so hube »pridobile skorajda administrativni status«.
A to še ne pomeni, da je bila agrarna struktura dolgoročno povsem sta-
tična. »Pogosteje kot egalitarno delitev hub« med dediče se je »dopuščalo
vzpostavljanje novih majhnih obratov: na malo rabljenem, pogosto tudi
srenjskem svetu in v rastočih naseljih so nastajale kajže, ki praviloma z
lastnimi viri niso shajale, temveč so bile odvisne od drugih agrarnih in
poslovnih možnosti zaslužka« (Mathieu 2000, 171–172).
Iz podatkov iz franciscejskega katastra je celo razvidno, da so na začetku
19. stoletja celi in močni grunti (hube) po številu prevladovali le na manj-
šem območju Koroške, in sicer v severnem delu vzhodne polovice dežele.
Samo tu so predstavljali preko polovice (50 do 61 ) vseh kmetijskih obra-
tov, v večjem delu dežele pa niso dosegali 30 . Kmetijski obrati, ki so po
obsegu ustrezali deljeni hubi, so preko polovice obratov predstavljali v do-
brem delu zahodne Koroške, medtem ko so bile kajže prevladujoča vrsta
obrata (50 do 100 ) na južnem Koroškem, natančneje v davčnih okrož-
jih Šmohor, Špatrjan, Beljak, Kanalska dolina (Naborjet-Trbiž) in Železna
Kapla (Liebhart 2013, 67–69). Tako je mogoče trditi, da je bila za številna
davčna okrožja Koroške »značilna razdrobljenost zemljiške posesti na naj-
manjše enote (osmina hube, šestnajstina hube, kajža)« (Bäck 2013, 143).
Cele hube so bile na Koroškem v manjšini in niso bile pravilo.
Poleg velikih kmetij je bilo veliko število kmetov z manjšimi obrati, ki so
imeli dedne pravice, tudi v goratih območjih. Tak primer so gorski kmetje
v Pliberku, Kadutschenu in Heiligengeistu, ki so svoje posesti pridobili ta-
ko, da so izkrčili predele gozdov slabše kvalitete na način, da so z velikim
trudom odstranili odvečno grmovje, korenine in kamenje ter tako prišli do
novih kmetijskih površin. Samo na ta način so lahko prišli do zemljišč, saj
drugih ni bilo več na razpolago. Manjši kmetje in predvsem kajžarji so na
podlagi odkupne pravice parcele dobivali na visokogorskih območjih (Din-
klage 1966, 104–105).
Ne glede na zgoraj opisane značilnosti so prebivalci podeželja v praksi
posegali po različnih rešitvah, ki so temeljile na pravu. Sprememba lastni-
štva ali zakupa zemljišč je bila zelo razvita in dinamična. Na eni strani so
številni kmetje širili svoje kmetije, na drugi pa so jih zaradi različnih razlo-
gov tudi prodajali. Imamo ohranjene podatke o več primerih, ko so kmetje
kmetijo prepustili članom znotraj družine, da bi se lahko ukvarjali z de-
javnostjo, ki je bila do takrat samo postranska. Razvili sta se dve osnov-
ni obliki posestne pravice, prosta saja (nem. Freistiftrecht) in kupno pravo
(nem. Kaufrecht). Pravica do zakupa ni bila dedna, dedovala se je le pravica
do odkupa. Ta pravica je omogočala širjenje kmečkih posestev, posluževali
154
