Page 160 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 160
aša Henig Miščič, Leonida Borondič in Aleksander Panjek
93–94; Makarovič in Modrej 2013, 179–185; Mravljak 1932, 178, 184–185;
Kačičnik Gabrič 2008, 294).
Zaposlitev kot kmečki posel je bila torej na Koroškem razširjena zlasti
na večjih kmetijah in je bila precej povezana z nedeljivostjo kmetij, a to še
ne pomeni, da so bili vsi hlapci in dekle za vse življenje izločeni iz izvorne
družine kot odvečni člani. Na današnjem avstrijskem Koroškem je toza-
devno najbolje poznano stanje na območju Krških Alp (Gurktaler Alpen),
ki je hkrati eno redkih območij v deželi, kjer so prevladovale cele hube. Tu
so se kmečki posli v zgodnjem novem veku zaposlovali na podlagi pogodb,
ki so bile večinoma za določen čas enega leta. V povprečju so se hlapci in
dekle pri istem delodajalcu zadržali od enega do dveh let. Mobilnost je bila
pravilo »življenjskega stila kmečkega posla«, in sicer znotraj manjšega ali
širšega območja. Tisti posli, ki so izhajali iz kmečkih družin oz. niso bili
predvideni za dediča domače kmetije, so uživali višji rang med hlapci in je
zanje obstajala možnost, da bodo kot posli ostali zaposleni samo za določe-
no življenjsko obdobje, po katerem so se lahko vrnili na družinsko kmetijo.
Veliko pa je bilo takih, ki so se v tem »spodnjem sloju rodili in v njem služili
do konca« svojega življenja (Mathieu 2000, 173–174). V primerih, ko je bila
zaposlitev začasna, je šlo za obliko sodelovanja z izvorno družino pri zago-
tavljanju dodatnih oblik preživljanja, saj sta hlapec ali dekla z zaposlitvijo
za določeno obdobje (npr. mladostno) domače gospodinjstvo razbremenila
skrbi za svojo prehrano in obleko ter hkrati zaslužila nekaj denarja.
Poznamo še vsaj eno obliko kombiniranja dohodkov od domačega kme-
tijskega obrata s prihodki od dejavnosti v kmetijstvu, vendar izven domače
kmetije. Leta 1634 je mitničar v Trbižu poročal, da se je vsako leto v času
trgatve razmeroma veliko število Korošcev, po vsej verjetnosti iz južnih
predelov dežele, z vsaj »dva do tristo konjički« podalo »na Laško«, to je na
Goriško in v Furlanijo, kjer so se začasno zaposlili v vinogradih pri trganju
grozdja. Kot plačilo so prejeli nekaj veder vina, pri čemer so po dva, trije ali
celo štirje premogli le enega »šibkega konjička«, ki je zmogel nositi le dve
ali tri vedra vina (32 do 48 litrov), zaradi česar so morali vino nositi sami na
ramenih. Pri tej obliki dela gre povsem očitno za sezonsko migracijo zara-
di dela v kmetijstvu (vinogradništvu), ki se ga je vsako leto udeležilo med
petsto in tisoč oseb (Panjek 2000, 406, 409).
Naravni viri kot viri kmečkega dohodka: gozd in ruda
Koroški podložniki so tekom novega veka iskali dobiček predvsem v raz-
ličnih vejah industrijskih dejavnosti, ki so bile na tem območju precej do-
bro razvite. Rudarjenje in predelava železa sta spreminjala tudi podeželsko
158
93–94; Makarovič in Modrej 2013, 179–185; Mravljak 1932, 178, 184–185;
Kačičnik Gabrič 2008, 294).
Zaposlitev kot kmečki posel je bila torej na Koroškem razširjena zlasti
na večjih kmetijah in je bila precej povezana z nedeljivostjo kmetij, a to še
ne pomeni, da so bili vsi hlapci in dekle za vse življenje izločeni iz izvorne
družine kot odvečni člani. Na današnjem avstrijskem Koroškem je toza-
devno najbolje poznano stanje na območju Krških Alp (Gurktaler Alpen),
ki je hkrati eno redkih območij v deželi, kjer so prevladovale cele hube. Tu
so se kmečki posli v zgodnjem novem veku zaposlovali na podlagi pogodb,
ki so bile večinoma za določen čas enega leta. V povprečju so se hlapci in
dekle pri istem delodajalcu zadržali od enega do dveh let. Mobilnost je bila
pravilo »življenjskega stila kmečkega posla«, in sicer znotraj manjšega ali
širšega območja. Tisti posli, ki so izhajali iz kmečkih družin oz. niso bili
predvideni za dediča domače kmetije, so uživali višji rang med hlapci in je
zanje obstajala možnost, da bodo kot posli ostali zaposleni samo za določe-
no življenjsko obdobje, po katerem so se lahko vrnili na družinsko kmetijo.
Veliko pa je bilo takih, ki so se v tem »spodnjem sloju rodili in v njem služili
do konca« svojega življenja (Mathieu 2000, 173–174). V primerih, ko je bila
zaposlitev začasna, je šlo za obliko sodelovanja z izvorno družino pri zago-
tavljanju dodatnih oblik preživljanja, saj sta hlapec ali dekla z zaposlitvijo
za določeno obdobje (npr. mladostno) domače gospodinjstvo razbremenila
skrbi za svojo prehrano in obleko ter hkrati zaslužila nekaj denarja.
Poznamo še vsaj eno obliko kombiniranja dohodkov od domačega kme-
tijskega obrata s prihodki od dejavnosti v kmetijstvu, vendar izven domače
kmetije. Leta 1634 je mitničar v Trbižu poročal, da se je vsako leto v času
trgatve razmeroma veliko število Korošcev, po vsej verjetnosti iz južnih
predelov dežele, z vsaj »dva do tristo konjički« podalo »na Laško«, to je na
Goriško in v Furlanijo, kjer so se začasno zaposlili v vinogradih pri trganju
grozdja. Kot plačilo so prejeli nekaj veder vina, pri čemer so po dva, trije ali
celo štirje premogli le enega »šibkega konjička«, ki je zmogel nositi le dve
ali tri vedra vina (32 do 48 litrov), zaradi česar so morali vino nositi sami na
ramenih. Pri tej obliki dela gre povsem očitno za sezonsko migracijo zara-
di dela v kmetijstvu (vinogradništvu), ki se ga je vsako leto udeležilo med
petsto in tisoč oseb (Panjek 2000, 406, 409).
Naravni viri kot viri kmečkega dohodka: gozd in ruda
Koroški podložniki so tekom novega veka iskali dobiček predvsem v raz-
ličnih vejah industrijskih dejavnosti, ki so bile na tem območju precej do-
bro razvite. Rudarjenje in predelava železa sta spreminjala tudi podeželsko
158
