Page 164 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 164
aša Henig Miščič, Leonida Borondič in Aleksander Panjek
rudarstva in fužinarstva. V podporo tej trditvi govorijo tudi rudarski od-
loki, ki so bili izdani že v 14. stoletju in so vsebovali posebne klavzule o
izrabi gozdov. Kasneje, tekom 16. stoletja, so bili predpisi čedalje strožji in
podrobnejši. V tem obdobju je gospostvo Bamberg na primer za Pliberk
(1584) in Kanalsko dolino (1585) izdalo samostojne gozdne uredbe. Na ob-
močju teh dveh rudarskih območij je bil prisoten gozdni nadzornik, ki je
skrbel za izsekavanje gozda. Nadzoroval je tudi lov, ki je bil v tem času iz-
ključna pravica plemstva. Kmečko prebivalstvo je imelo pravico nabirati
drva in gradbeni les, količine pa so bile določene na letni ravni. Nadzornik
je skrbel, da so se podložniki držali navodil in pobirali slab oz. poškodovan
les, ki so ga lahko uporabili za lastne potrebe. Na ta način so skrbeli tudi
za čiščenje gozda. Claudia Fräss-Ehrfeld je posebej poudarila svoje mnenje,
da gozd za kmeta ni imel gospodarskega pomena (Fräss-Ehrfeld 1994, 186;
Michor 1950–1951, 39), kar pa ni skladno z doslej prikazanimi primeri.
Na prvi pogled lahko rečemo, da je nekaj neskladnosti pri interpretaciji
pomena gospodarjenja z gozdovi. Pravice kmetov so bile večinoma ome-
jene na lastno uporabo, kljub temu pa večkrat zasledimo, da so bili les in
lesni izdelki pomembni in so se pogosto našli na seznamu blaga, ki so ga
kmetje prevažali v južne konce države, na Kranjsko in tudi v Beneško re-
publiko. Kot smo videli, so kmetje poleg tega marsikje dobavljali les kot
gradbeni material in izdelovali oglje. Podrobnejša analiza nam pokaže, da
so se območja, kjer so bili gozdovi namenjeni predvsem potrebam v ru-
darstvu in fužinarstvu, razlikovala od tistih, namenjenih rabi lesa zgolj za
lastno uporabo. Pomemben je tudi podatek, kdo je imel gozdove v lasti –
zemljiški gospodje, cerkev ali deželni stanovi. To pomeni, da o kmečki ra-
bi gozdov na splošno in o njenem pomenu lahko govorimo le pogojno, saj
je treba upoštevati lastniški okvir v vsakem primeru posebej. Pomembno
pravno osnovo predstavlja dejstvo, da je na začetku 16. stoletja cesar Ma-
ksimilijan rudnike, rudna ležišča in visoke gozdove razglasil za komorno
posest, fužinam pa priznal pravico do izrabe gozdov (Valenčič 1970b, 442).
Kot različna primera upravljanja z gozdovi lahko navedemo sledeča.
Bamberški gospodje so skrbeli za stroga pravila in omejitve, ki so se jih
kmetje morali držati. To lahko nakazuje, da so se pravila v večji meri tudi
kršila. Po drugi strani so kmetje na območjih, kjer gozdovi niso bili ne-
posredno povezani s potrebami rudnikov in fužin ter so bili v lasti po-
sameznih zemljiških gospodov, lahko gozd uporabljali tudi v komercialne
namene, kar je v praksi pomenilo, da so ga prodajali na Kranjsko in v Bene-
ško republiko. V kakšne namene je bil les tam uporabljen, pa iz literature ni
razvidno (Schnorr 1975, 104–105). Za razliko od bamberških gospodov so
162
rudarstva in fužinarstva. V podporo tej trditvi govorijo tudi rudarski od-
loki, ki so bili izdani že v 14. stoletju in so vsebovali posebne klavzule o
izrabi gozdov. Kasneje, tekom 16. stoletja, so bili predpisi čedalje strožji in
podrobnejši. V tem obdobju je gospostvo Bamberg na primer za Pliberk
(1584) in Kanalsko dolino (1585) izdalo samostojne gozdne uredbe. Na ob-
močju teh dveh rudarskih območij je bil prisoten gozdni nadzornik, ki je
skrbel za izsekavanje gozda. Nadzoroval je tudi lov, ki je bil v tem času iz-
ključna pravica plemstva. Kmečko prebivalstvo je imelo pravico nabirati
drva in gradbeni les, količine pa so bile določene na letni ravni. Nadzornik
je skrbel, da so se podložniki držali navodil in pobirali slab oz. poškodovan
les, ki so ga lahko uporabili za lastne potrebe. Na ta način so skrbeli tudi
za čiščenje gozda. Claudia Fräss-Ehrfeld je posebej poudarila svoje mnenje,
da gozd za kmeta ni imel gospodarskega pomena (Fräss-Ehrfeld 1994, 186;
Michor 1950–1951, 39), kar pa ni skladno z doslej prikazanimi primeri.
Na prvi pogled lahko rečemo, da je nekaj neskladnosti pri interpretaciji
pomena gospodarjenja z gozdovi. Pravice kmetov so bile večinoma ome-
jene na lastno uporabo, kljub temu pa večkrat zasledimo, da so bili les in
lesni izdelki pomembni in so se pogosto našli na seznamu blaga, ki so ga
kmetje prevažali v južne konce države, na Kranjsko in tudi v Beneško re-
publiko. Kot smo videli, so kmetje poleg tega marsikje dobavljali les kot
gradbeni material in izdelovali oglje. Podrobnejša analiza nam pokaže, da
so se območja, kjer so bili gozdovi namenjeni predvsem potrebam v ru-
darstvu in fužinarstvu, razlikovala od tistih, namenjenih rabi lesa zgolj za
lastno uporabo. Pomemben je tudi podatek, kdo je imel gozdove v lasti –
zemljiški gospodje, cerkev ali deželni stanovi. To pomeni, da o kmečki ra-
bi gozdov na splošno in o njenem pomenu lahko govorimo le pogojno, saj
je treba upoštevati lastniški okvir v vsakem primeru posebej. Pomembno
pravno osnovo predstavlja dejstvo, da je na začetku 16. stoletja cesar Ma-
ksimilijan rudnike, rudna ležišča in visoke gozdove razglasil za komorno
posest, fužinam pa priznal pravico do izrabe gozdov (Valenčič 1970b, 442).
Kot različna primera upravljanja z gozdovi lahko navedemo sledeča.
Bamberški gospodje so skrbeli za stroga pravila in omejitve, ki so se jih
kmetje morali držati. To lahko nakazuje, da so se pravila v večji meri tudi
kršila. Po drugi strani so kmetje na območjih, kjer gozdovi niso bili ne-
posredno povezani s potrebami rudnikov in fužin ter so bili v lasti po-
sameznih zemljiških gospodov, lahko gozd uporabljali tudi v komercialne
namene, kar je v praksi pomenilo, da so ga prodajali na Kranjsko in v Bene-
ško republiko. V kakšne namene je bil les tam uporabljen, pa iz literature ni
razvidno (Schnorr 1975, 104–105). Za razliko od bamberških gospodov so
162
