Page 165 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 165
Izziv gorskih kmetij: integrirana kmečka ekonomija na Koroškem (16.–18. stoletje)
grofje Ortenburški svoj gozd v Lesni dolini uporabljali v komercialne na-
mene. Leta 1602 so 10.000 kubičnih metrov lesa npr. prodali beneškemu
podjetniku. Les so kmetje dostavili čez Karnijske Alpe v Beneško republiko
(Fräss-Ehrfeld 1994, 186). Zemljiški gospodje iz rodbine Rosenberg, ki so
bili od leta 1676 lastniki gospostva in so vodili okrožno sodišče Greifen-
burg v jugozahodni Koroški ob meji s Tirolsko, so svojim podložnikom na
območju gradu Stein dovolili posekati le toliko lesa, kot so ga potrebovali
za lastno uporabo. Edini pogoj je bil, da so sečnjo predhodno registrirali in
zapisali v inventar. Iz te pravice je bila izvzeta sečnja za proizvodnjo oglja,
saj je bilo za to pristojno rudarsko sodišče (Schnorr 1975, 105).
Splavarjenje lesa je bila še ena dejavnost, neposredno povezana s pravi-
co do rabe gozdov, in je kmetom nudila priložnost za zaslužek. Študija o
Ziljski dolini nam nudi podatke o kmetih, ki so skrbeli za polaganje lesa
v vodo. Zadolženi so bili tudi za odpravljanje ovir in čiščenje vodotokov v
trenutkih, ko se je les zataknil ob bregove in mostove na reki. Za to delo so
bili dodatno plačani (Sereinig in Sketelj 2017, 19).
Trgovina in transport
Trgovina je bila tudi na Koroškem najprej rezervirana izključno za trgovce
in meščane trgov ter mest. Kmetje niso imeli pravice prodajati viška pridel-
kov na prostem trgu, ampak le na točno določenih sejmih, organiziranih
nekajkrat na leto. A sčasoma je trgovina postala pomembna ne le za prebi-
valce mest, ampak tudi na podeželju, zaradi česar je strogo ločevanje trgov
in mest od podeželja zaostrovalo konkurenco ter nasprotja. Tudi v avstrij-
skem zgodovinopisju pri identificiranju razlogov za povečano vključevanje
kmečkega prebivalstva v trgovino naletimo na klasično interpretacijo, da
je bil to odgovor na povečane zahteve po denarnih dajatvah s strani ze-
mljiških gospodov. Zaradi zvišanja cen žita in inflacijskih skokov, ki so v
16. stoletju zmanjševali vrednost denarja, se je plemstvu povečala potre-
ba po njem. Zaradi tega so si prizadevali za širitev lastnega gospodarstva
s pomočjo dodatnega prisilnega dela podložnikov, namesto dodatne tlake
pa so sprejemali tudi denarna nadomestila. Posledično so se tudi kmetje
srečevali z večjimi zahtevami po denarju, kar jih je spodbujalo k vključe-
vanju v trgovino. Na drugi strani so bili meščani in trgovci, ki so čutili vse
večji pritisk in izgubo poslovanja zaradi kmečke trgovine ter so poskušali
zajeziti razsežnosti samostojnega kmečkega delovanja na trgu (Braumüller
1967, 321; Fräss-Ehrfeld 1994, 183).
Že iz prve polovice 16. stoletja so nam poznani policijski redi za deželo
Koroško, s katerimi so skušala mesta omejiti pravice kmečkih prebivalcev
163
grofje Ortenburški svoj gozd v Lesni dolini uporabljali v komercialne na-
mene. Leta 1602 so 10.000 kubičnih metrov lesa npr. prodali beneškemu
podjetniku. Les so kmetje dostavili čez Karnijske Alpe v Beneško republiko
(Fräss-Ehrfeld 1994, 186). Zemljiški gospodje iz rodbine Rosenberg, ki so
bili od leta 1676 lastniki gospostva in so vodili okrožno sodišče Greifen-
burg v jugozahodni Koroški ob meji s Tirolsko, so svojim podložnikom na
območju gradu Stein dovolili posekati le toliko lesa, kot so ga potrebovali
za lastno uporabo. Edini pogoj je bil, da so sečnjo predhodno registrirali in
zapisali v inventar. Iz te pravice je bila izvzeta sečnja za proizvodnjo oglja,
saj je bilo za to pristojno rudarsko sodišče (Schnorr 1975, 105).
Splavarjenje lesa je bila še ena dejavnost, neposredno povezana s pravi-
co do rabe gozdov, in je kmetom nudila priložnost za zaslužek. Študija o
Ziljski dolini nam nudi podatke o kmetih, ki so skrbeli za polaganje lesa
v vodo. Zadolženi so bili tudi za odpravljanje ovir in čiščenje vodotokov v
trenutkih, ko se je les zataknil ob bregove in mostove na reki. Za to delo so
bili dodatno plačani (Sereinig in Sketelj 2017, 19).
Trgovina in transport
Trgovina je bila tudi na Koroškem najprej rezervirana izključno za trgovce
in meščane trgov ter mest. Kmetje niso imeli pravice prodajati viška pridel-
kov na prostem trgu, ampak le na točno določenih sejmih, organiziranih
nekajkrat na leto. A sčasoma je trgovina postala pomembna ne le za prebi-
valce mest, ampak tudi na podeželju, zaradi česar je strogo ločevanje trgov
in mest od podeželja zaostrovalo konkurenco ter nasprotja. Tudi v avstrij-
skem zgodovinopisju pri identificiranju razlogov za povečano vključevanje
kmečkega prebivalstva v trgovino naletimo na klasično interpretacijo, da
je bil to odgovor na povečane zahteve po denarnih dajatvah s strani ze-
mljiških gospodov. Zaradi zvišanja cen žita in inflacijskih skokov, ki so v
16. stoletju zmanjševali vrednost denarja, se je plemstvu povečala potre-
ba po njem. Zaradi tega so si prizadevali za širitev lastnega gospodarstva
s pomočjo dodatnega prisilnega dela podložnikov, namesto dodatne tlake
pa so sprejemali tudi denarna nadomestila. Posledično so se tudi kmetje
srečevali z večjimi zahtevami po denarju, kar jih je spodbujalo k vključe-
vanju v trgovino. Na drugi strani so bili meščani in trgovci, ki so čutili vse
večji pritisk in izgubo poslovanja zaradi kmečke trgovine ter so poskušali
zajeziti razsežnosti samostojnega kmečkega delovanja na trgu (Braumüller
1967, 321; Fräss-Ehrfeld 1994, 183).
Že iz prve polovice 16. stoletja so nam poznani policijski redi za deželo
Koroško, s katerimi so skušala mesta omejiti pravice kmečkih prebivalcev
163
