Page 185 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 185
Daljni zahod: integrirana kmečka ekonomija v Beneški Sloveniji (16.–18. stoletje)
dninarke ali v obliki dela na domu premožnih. A tudi moški niso bili »pov-
sem brez izseljenskega duha«, saj so se ukvarjali »z drobno trgovino lesenih
gospodinjskih pripomočkov iz lastne obrti«, ki so jih izdelovali »za upo-
rabo v kuhinjah revnih ljudi« (Bianco 2003b, 124–125). Tudi zapisi v fran-
ciscejskem katastru omenjajo mezdno delo, v okviru katerega so kmetje
spomladi in poleti za pomoč na polju najemali dninarje. Kataster omenja
tudi tekstilno proizvodnjo v občini Dreka, kjer so ženske delale predvsem
»kot šivilje, da so lahko nahranile otroke. Z materialom, lanom, konopljo
in izdelki za prodajo so zalagale trgovce v Čedadu«. Kmetje so pridelke in
izdelke prodajali na lokalnih trgih v Svetem Lenartu, Čedadu, Vidmu ter
v nekaterih obmejnih slovenskih deželah. Po načelu izmenjave so iz nižin-
skih predelov Furlanije dobavljali predvsem koruzo, tam pa prodajali oz.
izmenjevali svoje izdelke. Na trg se je kmet vključeval tudi z morebitnimi
presežki kmetijske proizvodnje (Beguš 2018b, 229).
Navedeno žensko dejavnost v tekstilni proizvodnji na domu bi lahko po-
vezali z vključevanjem v založniške mreže. V 18. stoletju so na območju
Furlanije delovali trije veliki podjetniki s platnarskimi manufakturami, in
sicer Linussio in Dal Fabbro iz Tolmeča ter Foramiti iz Čedada. Vsi trije so
razpolagali z založniško mrežo delavcev in delavk na domu ne le v Karniji
in Furlaniji, temveč tudi na habsburški strani meje, v Posočju (Iancis 2001,
160, 163). Zaradi tega je razumno domnevati, da so zaposlovali tudi na ob-
močju Nadiških dolin, morda posebej Foramiti iz bližnjega Čedada, čeprav
v literaturi ni najti potrditve.
Kot je mogoče razbrati iz virov, so pomemben delež neagrarnega dohod-
ka prinašali gozdovi oziroma les. Gozdovi sicer zaradi težje dostopnosti,
neustrezne infrastrukture in oddaljenosti niso bili primerni za intenziv-
nejše izkoriščanje. To so ugotavljali že izdelovalci katastra za hrastove goz-
dove leta 1744, ki ga je beneška država izdelala za potrebe vojaške morna-
rice. Zapisali so, da zaradi težje dostopnosti in neugodnih razmer hrastova
drevesa niso zrasla do višine, ki je bila zakonsko predvidena za potrebe be-
neškega ladjevja (Beguš 2018b, 229). Planšarstvo in obdelava pašnikov sta
bila poleg živinoreje ključna za pridelavo živalskih izdelkov (maslo) in se-
na, precej razširjena na območju dolin pa je bila tudi trgovina z živino. To
nam potrjuje že obravnavan zemljevid iz leta 1751, pa tudi poročila o iz-
bruhu goveje epidemije, ki je prizadela Nadiške doline sredi 18. stoletja.
Širjenje bolezni je čedajski proveditor skušal omejiti z začasno zaporo tr-
govine z živino med Vidmom in dolinami, kot pojasnilo pa je navedel, da je
bila »Sklavonija« ob začetku epidemije »tako bogata z govedom, da bi bilo
mogoče samo iz teh krajev pridobiti in nadomestiti izgube na deželni rav-
183
dninarke ali v obliki dela na domu premožnih. A tudi moški niso bili »pov-
sem brez izseljenskega duha«, saj so se ukvarjali »z drobno trgovino lesenih
gospodinjskih pripomočkov iz lastne obrti«, ki so jih izdelovali »za upo-
rabo v kuhinjah revnih ljudi« (Bianco 2003b, 124–125). Tudi zapisi v fran-
ciscejskem katastru omenjajo mezdno delo, v okviru katerega so kmetje
spomladi in poleti za pomoč na polju najemali dninarje. Kataster omenja
tudi tekstilno proizvodnjo v občini Dreka, kjer so ženske delale predvsem
»kot šivilje, da so lahko nahranile otroke. Z materialom, lanom, konopljo
in izdelki za prodajo so zalagale trgovce v Čedadu«. Kmetje so pridelke in
izdelke prodajali na lokalnih trgih v Svetem Lenartu, Čedadu, Vidmu ter
v nekaterih obmejnih slovenskih deželah. Po načelu izmenjave so iz nižin-
skih predelov Furlanije dobavljali predvsem koruzo, tam pa prodajali oz.
izmenjevali svoje izdelke. Na trg se je kmet vključeval tudi z morebitnimi
presežki kmetijske proizvodnje (Beguš 2018b, 229).
Navedeno žensko dejavnost v tekstilni proizvodnji na domu bi lahko po-
vezali z vključevanjem v založniške mreže. V 18. stoletju so na območju
Furlanije delovali trije veliki podjetniki s platnarskimi manufakturami, in
sicer Linussio in Dal Fabbro iz Tolmeča ter Foramiti iz Čedada. Vsi trije so
razpolagali z založniško mrežo delavcev in delavk na domu ne le v Karniji
in Furlaniji, temveč tudi na habsburški strani meje, v Posočju (Iancis 2001,
160, 163). Zaradi tega je razumno domnevati, da so zaposlovali tudi na ob-
močju Nadiških dolin, morda posebej Foramiti iz bližnjega Čedada, čeprav
v literaturi ni najti potrditve.
Kot je mogoče razbrati iz virov, so pomemben delež neagrarnega dohod-
ka prinašali gozdovi oziroma les. Gozdovi sicer zaradi težje dostopnosti,
neustrezne infrastrukture in oddaljenosti niso bili primerni za intenziv-
nejše izkoriščanje. To so ugotavljali že izdelovalci katastra za hrastove goz-
dove leta 1744, ki ga je beneška država izdelala za potrebe vojaške morna-
rice. Zapisali so, da zaradi težje dostopnosti in neugodnih razmer hrastova
drevesa niso zrasla do višine, ki je bila zakonsko predvidena za potrebe be-
neškega ladjevja (Beguš 2018b, 229). Planšarstvo in obdelava pašnikov sta
bila poleg živinoreje ključna za pridelavo živalskih izdelkov (maslo) in se-
na, precej razširjena na območju dolin pa je bila tudi trgovina z živino. To
nam potrjuje že obravnavan zemljevid iz leta 1751, pa tudi poročila o iz-
bruhu goveje epidemije, ki je prizadela Nadiške doline sredi 18. stoletja.
Širjenje bolezni je čedajski proveditor skušal omejiti z začasno zaporo tr-
govine z živino med Vidmom in dolinami, kot pojasnilo pa je navedel, da je
bila »Sklavonija« ob začetku epidemije »tako bogata z govedom, da bi bilo
mogoče samo iz teh krajev pridobiti in nadomestiti izgube na deželni rav-
183
