Page 186 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 186
s Beguš
ni«, ki so nastale zaradi pomanjkanja goveda (str. 230). O tranzitni trgovini
z živino skozi Nadiške doline nam priča tudi mitninska knjiga postaje na
Podbonescu, v kateri je zapisano, da je šlo v obdobju od avgusta 1755 do ju-
lija 1756 čez mitnico 567 glav goveda (Tagliaferri 1989, 62). Nadiške doline
so se torej vključevale v mednarodno, to je habsburško-beneško trgovino z
živino.
Trgovina je v večji meri potekala po cesti skozi doline, ki je povezovala
Čedad in Videm s Koroško preko Kobarida, Bovca, Predela, Trbiža in Be-
ljaka. S Kranjsko se je povezovala preko Tolmina in Škofje Loke mimo mi-
tninske postaje v Bači (Šumrada, 1987, 313; Blaznik 1973, 224). S prehodom
zgornjega Posočja pod habsburške dežele v prvi avstrijsko-beneški vojni
na začetku 16. stoletja je Čedad izgubil pravico do uveljavljanja poti po t. i.
»bovški cesti«. S tem so v 16. stoletju začele slabeti trgovske povezave med
Koroško in Čedadom, poleg tega so beneške oblasti prepovedale trgovino
skozi Nadiške doline, s čimer naj bi omejile tihotapstvo. Čedadu so dovoli-
le omejen promet z železom iz Koroške toliko, kolikor ga je potreboval za
svoje potrebe. Na drugi strani vzpostavljene meje so Habsburžani zgradili
»soško pot«, ki je peljala iz Gorice skozi Solkan, Kanal in Volče do Kobarida,
kjer se je cesta združila s cesto iz Nadiških dolin in nato vodila proti Bovcu.
Na ta način se je blago, med katerim se omenjajo železnina, tkanine, usnje,
žito, svinec idr., iz bližnjih habsburških dežel izognilo mitnici v Nadiških
dolinah ter potovalo neposredno proti Gorici in habsburškemu pristanišču
Štivanu pri Devinu (Tagliaferri 1976, x lv, x lvi i–x li x; Gestrin 1991, 112).
Z izgradnjo soške ceste so torej Čedad in Nadiške doline občutili velik pa-
dec trgovine ter prometa po cesti skozi Podbonesec. Na to so večkrat opo-
zorili čedajski proveditorji, ki so v svojih poročilih pisali o močnem upadu
davka na izvoženo vino, ki ga je zaračunavala mitnica na Podbonesecu, ter
soglasno zatrjevali, da je bilo zaprtje ceste zaradi strahu pred tihotapstvom
zelo neugodno za mestno in državno blagajno, negativno pa je vplivalo tu-
di na lokalno trgovino (Tagliaferri 1976, 15, 38, 94). Proveditor Pisani pa v
svojem poročilu iz leta 1610 omenja še eno neagrarno dejavnost, s katero
so se kmetje ukvarjali pred omejitvijo trgovine, to je tovorništvo. Kot pra-
vi, so kmetje »zdaj najrevnejši izmed vseh v deželi Furlaniji, saj so [doslej]
pomagali prevažati trgovsko blago s svojimi vozovi in živalmi ter s prodajo
svojega sena in na druge načine izdatno prispevali k zadovoljevanju svojih
potreb« (str. 82). Kot kaže, je preusmeritev trgovine na druge prometne
povezave vplivala na upad tudi te dejavnosti.
Omenjeno tihotapstvo ter druge nezakonite oblike trgovine so bili v hri-
bovitih predelih vzhodnega predalpskega prostora sestavni del trgovine in
184
ni«, ki so nastale zaradi pomanjkanja goveda (str. 230). O tranzitni trgovini
z živino skozi Nadiške doline nam priča tudi mitninska knjiga postaje na
Podbonescu, v kateri je zapisano, da je šlo v obdobju od avgusta 1755 do ju-
lija 1756 čez mitnico 567 glav goveda (Tagliaferri 1989, 62). Nadiške doline
so se torej vključevale v mednarodno, to je habsburško-beneško trgovino z
živino.
Trgovina je v večji meri potekala po cesti skozi doline, ki je povezovala
Čedad in Videm s Koroško preko Kobarida, Bovca, Predela, Trbiža in Be-
ljaka. S Kranjsko se je povezovala preko Tolmina in Škofje Loke mimo mi-
tninske postaje v Bači (Šumrada, 1987, 313; Blaznik 1973, 224). S prehodom
zgornjega Posočja pod habsburške dežele v prvi avstrijsko-beneški vojni
na začetku 16. stoletja je Čedad izgubil pravico do uveljavljanja poti po t. i.
»bovški cesti«. S tem so v 16. stoletju začele slabeti trgovske povezave med
Koroško in Čedadom, poleg tega so beneške oblasti prepovedale trgovino
skozi Nadiške doline, s čimer naj bi omejile tihotapstvo. Čedadu so dovoli-
le omejen promet z železom iz Koroške toliko, kolikor ga je potreboval za
svoje potrebe. Na drugi strani vzpostavljene meje so Habsburžani zgradili
»soško pot«, ki je peljala iz Gorice skozi Solkan, Kanal in Volče do Kobarida,
kjer se je cesta združila s cesto iz Nadiških dolin in nato vodila proti Bovcu.
Na ta način se je blago, med katerim se omenjajo železnina, tkanine, usnje,
žito, svinec idr., iz bližnjih habsburških dežel izognilo mitnici v Nadiških
dolinah ter potovalo neposredno proti Gorici in habsburškemu pristanišču
Štivanu pri Devinu (Tagliaferri 1976, x lv, x lvi i–x li x; Gestrin 1991, 112).
Z izgradnjo soške ceste so torej Čedad in Nadiške doline občutili velik pa-
dec trgovine ter prometa po cesti skozi Podbonesec. Na to so večkrat opo-
zorili čedajski proveditorji, ki so v svojih poročilih pisali o močnem upadu
davka na izvoženo vino, ki ga je zaračunavala mitnica na Podbonesecu, ter
soglasno zatrjevali, da je bilo zaprtje ceste zaradi strahu pred tihotapstvom
zelo neugodno za mestno in državno blagajno, negativno pa je vplivalo tu-
di na lokalno trgovino (Tagliaferri 1976, 15, 38, 94). Proveditor Pisani pa v
svojem poročilu iz leta 1610 omenja še eno neagrarno dejavnost, s katero
so se kmetje ukvarjali pred omejitvijo trgovine, to je tovorništvo. Kot pra-
vi, so kmetje »zdaj najrevnejši izmed vseh v deželi Furlaniji, saj so [doslej]
pomagali prevažati trgovsko blago s svojimi vozovi in živalmi ter s prodajo
svojega sena in na druge načine izdatno prispevali k zadovoljevanju svojih
potreb« (str. 82). Kot kaže, je preusmeritev trgovine na druge prometne
povezave vplivala na upad tudi te dejavnosti.
Omenjeno tihotapstvo ter druge nezakonite oblike trgovine so bili v hri-
bovitih predelih vzhodnega predalpskega prostora sestavni del trgovine in
184
