Page 187 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 187
Daljni zahod: integrirana kmečka ekonomija v Beneški Sloveniji (16.–18. stoletje)
prometa. Na habsburški strani je bilo precej razširjeno tihotapljenje živi-
ne in blaga (Žontar 1956–1957, 85; Verbič 1974, 14–15; Panjek 2002b, 221), v
vzhodni Furlaniji pa sta bila v 18. stoletju med donosnimi nelegalnimi de-
javnostmi razvita tihotapstvo s soljo ter pridelava in prodaja tobaka, raz-
širjeno pa je bilo tudi tihotapstvo z živino, oljem in žiti (Gestrin 1991; Bi-
anco 1990; 1998; Castellarin 2001). V Nadiških dolinah lahko na podlagi
arhivskih virov potrdimo tihotapljenje mesa in kož ter tobaka, glede na to,
da je šlo za (pol)prikrito obliko trgovanja, pa lahko sklepamo, da so kmetje
kupčevali tudi z drugimi tržno zanimivimi izdelki, ki so jim prinašali doda-
ten vir dohodka. Primer tihotapljenja mesa in kože zasledimo v času goveje
epidemije ter poostritve trgovine z živino, ko so državne oblasti ugotovile,
da »preveč zlahka lahko slaba nrav nekoga privede do tega, da izkoplje me-
so, ki je zakopano na poljih, ne preveč oddaljenih, saj se je na žalost tako
hud prenos [bolezni?] zgodil tudi zaradi zaslužka s kožami«. V izogib temu
je leta 1747 čedajski proveditor objavil odlok, v katerem je prodajo mesa do-
volil izključno tistim mesarjem v mestu Čedad in na njegovem teritoriju, ki
so prestali predvidene kontrole, ti pa so smeli prodajati meso samo v svojih
mesnicah (Beguš 2018b, 231). Tudi dobiček od tobaka je bil manjšim tiho-
tapcem pomemben vir dohodka, v gorskem svetu pa so takšno tihotapstvo
tiho dopuščale tudi vaške skupnosti. Čeprav so lokalne in državne oblasti
izvajale stroge ukrepe proti ilegalni trgovini s tobakom, so včasih morale
priznati nemoč v boju zoper tihotapske skupine (Bianco 1990, 101, 105).
Še ena neagrarna dejavnost, ki so se jo nadiški kmetje posluževali v sklo-
pu trgovine na daljavo, je sezonska trgovina. Dodatne vire dohodka so slu-
žili kot potujoči trgovci oz. kot t. i. »guziranci« (kramarji), ki so v srednji in
vzhodni Evropi prodajali okrasne predmete avstrijskih podjetij ter izdelke
podjetja Remondini iz mesta Bassano del Grappa. Izseljevanje je bilo se-
zonskega značaja in je potekalo od jeseni do začetka pomladi. Sčasoma je
sezonska prodaja izdelkov med prebivalci dolin postala tako razširjena, da
je družina Remondini leta 1766 v Špetru odprla svojo podružnico, preko
katere so kramarji naročali in prejemali blago. Pred tem so naročeno blago
dobavljali v Vidmu. Poleg Remondinijev se med dobavitelji blaga nadiškim
kramarjem omenjajo tudi habsburški trgovci.⁴ Med blagom, ki so ga guzi-
ranci prodajali na tujem, lahko naštejemo različne vrste tiskovin, knjige,
⁴ Glavne smeri prodaje blaga nadiških kramarjev so bile v prvi polovici 19. stoletja tri. Prva
je vodila preko Avstrije do Moravske, druga je potekala ob reki Savi čez (današnje države)
Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno do Banata v Romuniji, tretja pa je sledila poti proti Ma-
džarski in v smeri Ukrajine (Zanini 2009). O vrstah tiskovin in vzorcih podjetja Remondini
glej Milano in Giacomello (2009, 107–236).
185
prometa. Na habsburški strani je bilo precej razširjeno tihotapljenje živi-
ne in blaga (Žontar 1956–1957, 85; Verbič 1974, 14–15; Panjek 2002b, 221), v
vzhodni Furlaniji pa sta bila v 18. stoletju med donosnimi nelegalnimi de-
javnostmi razvita tihotapstvo s soljo ter pridelava in prodaja tobaka, raz-
širjeno pa je bilo tudi tihotapstvo z živino, oljem in žiti (Gestrin 1991; Bi-
anco 1990; 1998; Castellarin 2001). V Nadiških dolinah lahko na podlagi
arhivskih virov potrdimo tihotapljenje mesa in kož ter tobaka, glede na to,
da je šlo za (pol)prikrito obliko trgovanja, pa lahko sklepamo, da so kmetje
kupčevali tudi z drugimi tržno zanimivimi izdelki, ki so jim prinašali doda-
ten vir dohodka. Primer tihotapljenja mesa in kože zasledimo v času goveje
epidemije ter poostritve trgovine z živino, ko so državne oblasti ugotovile,
da »preveč zlahka lahko slaba nrav nekoga privede do tega, da izkoplje me-
so, ki je zakopano na poljih, ne preveč oddaljenih, saj se je na žalost tako
hud prenos [bolezni?] zgodil tudi zaradi zaslužka s kožami«. V izogib temu
je leta 1747 čedajski proveditor objavil odlok, v katerem je prodajo mesa do-
volil izključno tistim mesarjem v mestu Čedad in na njegovem teritoriju, ki
so prestali predvidene kontrole, ti pa so smeli prodajati meso samo v svojih
mesnicah (Beguš 2018b, 231). Tudi dobiček od tobaka je bil manjšim tiho-
tapcem pomemben vir dohodka, v gorskem svetu pa so takšno tihotapstvo
tiho dopuščale tudi vaške skupnosti. Čeprav so lokalne in državne oblasti
izvajale stroge ukrepe proti ilegalni trgovini s tobakom, so včasih morale
priznati nemoč v boju zoper tihotapske skupine (Bianco 1990, 101, 105).
Še ena neagrarna dejavnost, ki so se jo nadiški kmetje posluževali v sklo-
pu trgovine na daljavo, je sezonska trgovina. Dodatne vire dohodka so slu-
žili kot potujoči trgovci oz. kot t. i. »guziranci« (kramarji), ki so v srednji in
vzhodni Evropi prodajali okrasne predmete avstrijskih podjetij ter izdelke
podjetja Remondini iz mesta Bassano del Grappa. Izseljevanje je bilo se-
zonskega značaja in je potekalo od jeseni do začetka pomladi. Sčasoma je
sezonska prodaja izdelkov med prebivalci dolin postala tako razširjena, da
je družina Remondini leta 1766 v Špetru odprla svojo podružnico, preko
katere so kramarji naročali in prejemali blago. Pred tem so naročeno blago
dobavljali v Vidmu. Poleg Remondinijev se med dobavitelji blaga nadiškim
kramarjem omenjajo tudi habsburški trgovci.⁴ Med blagom, ki so ga guzi-
ranci prodajali na tujem, lahko naštejemo različne vrste tiskovin, knjige,
⁴ Glavne smeri prodaje blaga nadiških kramarjev so bile v prvi polovici 19. stoletja tri. Prva
je vodila preko Avstrije do Moravske, druga je potekala ob reki Savi čez (današnje države)
Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno do Banata v Romuniji, tretja pa je sledila poti proti Ma-
džarski in v smeri Ukrajine (Zanini 2009). O vrstah tiskovin in vzorcih podjetja Remondini
glej Milano in Giacomello (2009, 107–236).
185
