Page 189 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 189
Daljni zahod: integrirana kmečka ekonomija v Beneški Sloveniji (16.–18. stoletje)
s pisnim dokazilom oblasti v Palmi dokazati, da bo gozd res izkoriščal za
potrebe gradnje utrdbe. Skupnost mu je nato dodelila bukov gozd za ob-
dobje osmih let v višini 100 dukatov. Tega zneska pa Muschione ni izplačal
neposredno skupnosti, temveč Giacintu Palinu iz Čedada, in sicer skupaj
z zakupnino (it. affitto), obenem pa je moral od g. Palina pridobiti »osvo-
boditev« (it. francazione) v korist članov skupnosti za omenjen kapital. To
verjetno pomeni, da je imela skupnost z njim sklenjen livello francabile (it.)
za gozd, zdaj pa so izkoristili priložnost, da so se (vsaj delno) osvobodi-
li plačevanja zakupnine. Tako je Muschioni z izplačilom zneska od oddaje
gozda skupnost osvobodil od prejšnje pogodbe, poleg tega pa je moral še
vsakemu članu skupnosti dati po en kvinč vina in hleb kruha. Če se navede-
nih zahtev ne bi držal, bi bila pogodba šteta za nično. Dani primer pokaže,
kako je skupnost pridobivala denar od enega in istega gozda s sklepanjem
kreditnih pogodb oziroma z oddajo v zakup in si tako zagotavljala dodaten
vir dohodka. Tovrstno upravljanje s srenjskimi gozdovi je znana praksa v
sosednji beneški Karniji (Bianco 2001; 2003a, 34–35, Beguš 2018b, 233).
Drugi primer pridobivanja denarnih virov dohodka je podelitev peke
kruha v »navadni zakup« (it. affitto semplice) krčmarici Ivani Šavli. Leta 1779
so na sosednji v Barnasu izbrali dva odposlanca, ki bosta predstavljala sku-
pnost pred oblastmi v sporu z enim od članov skupnosti. Ta naj bi povzro-
čil »izgubo« s prodajo kruha, saj je skupnost morala plačevati dac na peko
kruha. Zato so na vaški skupščini izglasovali, da peko podelijo »zanesljivi
in odgovorni« krčmarici Ivani Šavli, vendar pod pogojem, da bo ta predala
v podnajem del omenjenega daca (to je pravice do peke) »osebam, živečim
v [tej] vasi, in sicer za morebitne potrebe in udobnost prebivalcev [te] vasi
ter vernikov, ki prihajajo obiskat svetišče [te] častitljive cerkve Svete de-
vice Marije«. Na ta način so si vaščani zagotovili dohodek od obresti, ki so
jih prejemali od kratkoročnega zakupa, ter si hkrati pridržali možnost peke
kruha za prodajo romarjem, s čimer so lahko dopolnjevali dohodke svojih
gospodinjstev (Beguš 2018b, 233–234).
Posebej zanimiv primer podjetnosti predstavlja gostilna v Ažli, ki jo je
skupnost zgradila z namenom, da s ponujanjem nastanitev in prodajo pre-
sežkov vina, pridelanega v skupnosti, pridobi nov vir dohodka. O tem, da bi
zgradili stavbo v ta namen, so člani vaške skupnosti Ažla razmišljali vsaj že
od leta 1768. Razprave in sklepe so vaščani obravnavali na sosednjah oz. va-
ških skupščinah, povzetek obravnav pa je v svojih knjigah registriral notar
Lovrenc Kukovac iz Špetra. Stavba bi služila kot krčma v skupno »korist,
uporabo in udobje popotnikom in tujcem, tako beneškim kot cesarskim,
na stroške vaške skupnosti«. Kot kaže, takratna ideja ni zaživela, saj so na
187
s pisnim dokazilom oblasti v Palmi dokazati, da bo gozd res izkoriščal za
potrebe gradnje utrdbe. Skupnost mu je nato dodelila bukov gozd za ob-
dobje osmih let v višini 100 dukatov. Tega zneska pa Muschione ni izplačal
neposredno skupnosti, temveč Giacintu Palinu iz Čedada, in sicer skupaj
z zakupnino (it. affitto), obenem pa je moral od g. Palina pridobiti »osvo-
boditev« (it. francazione) v korist članov skupnosti za omenjen kapital. To
verjetno pomeni, da je imela skupnost z njim sklenjen livello francabile (it.)
za gozd, zdaj pa so izkoristili priložnost, da so se (vsaj delno) osvobodi-
li plačevanja zakupnine. Tako je Muschioni z izplačilom zneska od oddaje
gozda skupnost osvobodil od prejšnje pogodbe, poleg tega pa je moral še
vsakemu članu skupnosti dati po en kvinč vina in hleb kruha. Če se navede-
nih zahtev ne bi držal, bi bila pogodba šteta za nično. Dani primer pokaže,
kako je skupnost pridobivala denar od enega in istega gozda s sklepanjem
kreditnih pogodb oziroma z oddajo v zakup in si tako zagotavljala dodaten
vir dohodka. Tovrstno upravljanje s srenjskimi gozdovi je znana praksa v
sosednji beneški Karniji (Bianco 2001; 2003a, 34–35, Beguš 2018b, 233).
Drugi primer pridobivanja denarnih virov dohodka je podelitev peke
kruha v »navadni zakup« (it. affitto semplice) krčmarici Ivani Šavli. Leta 1779
so na sosednji v Barnasu izbrali dva odposlanca, ki bosta predstavljala sku-
pnost pred oblastmi v sporu z enim od članov skupnosti. Ta naj bi povzro-
čil »izgubo« s prodajo kruha, saj je skupnost morala plačevati dac na peko
kruha. Zato so na vaški skupščini izglasovali, da peko podelijo »zanesljivi
in odgovorni« krčmarici Ivani Šavli, vendar pod pogojem, da bo ta predala
v podnajem del omenjenega daca (to je pravice do peke) »osebam, živečim
v [tej] vasi, in sicer za morebitne potrebe in udobnost prebivalcev [te] vasi
ter vernikov, ki prihajajo obiskat svetišče [te] častitljive cerkve Svete de-
vice Marije«. Na ta način so si vaščani zagotovili dohodek od obresti, ki so
jih prejemali od kratkoročnega zakupa, ter si hkrati pridržali možnost peke
kruha za prodajo romarjem, s čimer so lahko dopolnjevali dohodke svojih
gospodinjstev (Beguš 2018b, 233–234).
Posebej zanimiv primer podjetnosti predstavlja gostilna v Ažli, ki jo je
skupnost zgradila z namenom, da s ponujanjem nastanitev in prodajo pre-
sežkov vina, pridelanega v skupnosti, pridobi nov vir dohodka. O tem, da bi
zgradili stavbo v ta namen, so člani vaške skupnosti Ažla razmišljali vsaj že
od leta 1768. Razprave in sklepe so vaščani obravnavali na sosednjah oz. va-
ških skupščinah, povzetek obravnav pa je v svojih knjigah registriral notar
Lovrenc Kukovac iz Špetra. Stavba bi služila kot krčma v skupno »korist,
uporabo in udobje popotnikom in tujcem, tako beneškim kot cesarskim,
na stroške vaške skupnosti«. Kot kaže, takratna ideja ni zaživela, saj so na
187
