Page 188 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 188
s Beguš
»svetnike, podobice in druge podobne predmete,« sicer poredko pa se med
prodajnim blagom pojavljajo celo zdravila (Beguš 2018b, 232).
Posledice razmaha sezonske trgovine v Nadiških dolinah so bile za pre-
bivalce tako pozitivne kot negativne. Največkrat so kramarji pridobili li-
kviden denar za nakup trgovskega blaga tako, da so zastavili svoje premo-
ženje oz. nepremičnino, ki naj bi jo ob prihodu domov ponovno odkupili.
V ta namen so z agenti podjetja Remondini ali drugimi posamezniki skle-
pali posojilne pogodbe tipa pensione livellaria francabile, o katerih bo več
povedanega v nadaljevanju. Drugi način, s katerim so si priskrbeli blago za
nadaljnjo prodajo, je bilo sklepanje poroštev. Le redki so s trgovino uspeli
zaslužiti dovolj dobro, da so lahko svoje zemljišče odkupili nazaj ali dobiček
investirali v nov nakup. Včasih so tudi sami nastopali kot posojilodajalci in
si tako zagotavljali rento. Bistveno več je bilo tistih, ki so se bili ob vrni-
tvi domov primorani še dodatno zadolžiti ali pa so bili izterjani za dolgove
z rubežem oziroma so za njihove dolgove morali odgovarjati poroki. Tudi
življenje kramarjev v tujini ni bilo lahko, veliko jih je umrlo zaradi bolezni
ali pa so postali žrtve ropov, napadov, nesreč ali »svojega lastnega obupa«
(Zanini 2009, 73). S sezonsko trgovino so Nadiške doline postale trgovin-
sko odprtejše ne samo bližnjim furlanskim trgom ter slovenskim deželam,
ampak tudi širše, proti vzhodni Evropi.
Podjetne skupnosti: kolektivne tržne dejavnosti
Doslej naštete in opisane neagrarne ter tržne dejavnosti, ki so se jih po-
služevali kmetje v Nadiških dolinah, izkazujejo precejšnjo raznovrstnost.
Gre za dejavnosti, ki jih srečamo tudi v slovenskih deželah in nasploh širše
v vzhodnem predalpskem prostoru. Zasledimo pa v Nadiških dolinah tudi
druge, manj običajne načine pridobivanja dohodka, ki so se jih posluževale
vaške skupnosti kot celota in ne posamezniki znotraj njih. Njihov glavni
namen je bil, da se določen delež denarja pridobi iz neagrarnih dejavnosti
in se ga nameni za poplačilo obveznosti ali za poravnavo raznih skupnih
stroškov. Prednost tega območja z vidika zgodovinskega raziskovanja je v
tem, da se je podeželsko prebivalstvo redno posluževalo notarjev za zapi-
sovanje sklenjenih pogodb in sklepov z zasedanj samoupravnih organov. V
kolikor so ohranjeni, nudijo nezamenljiv vpogled v poslovanje med posa-
mezniki in na ravni skupnosti.
Eden takih je primer upravljanja z gozdnim zemljiščem, ki ga je v 17. sto-
letju skupnost Arbeča podelila v koncesijo Valentinu Muschioneju iz Rubi-
gnacca za sečnjo lesa v gozdu, iz katerega bi potem izdeloval apno za gra-
dnjo utrdbe v Palmi. Muschione je moral skupnosti oz. njenemu notarju
186
»svetnike, podobice in druge podobne predmete,« sicer poredko pa se med
prodajnim blagom pojavljajo celo zdravila (Beguš 2018b, 232).
Posledice razmaha sezonske trgovine v Nadiških dolinah so bile za pre-
bivalce tako pozitivne kot negativne. Največkrat so kramarji pridobili li-
kviden denar za nakup trgovskega blaga tako, da so zastavili svoje premo-
ženje oz. nepremičnino, ki naj bi jo ob prihodu domov ponovno odkupili.
V ta namen so z agenti podjetja Remondini ali drugimi posamezniki skle-
pali posojilne pogodbe tipa pensione livellaria francabile, o katerih bo več
povedanega v nadaljevanju. Drugi način, s katerim so si priskrbeli blago za
nadaljnjo prodajo, je bilo sklepanje poroštev. Le redki so s trgovino uspeli
zaslužiti dovolj dobro, da so lahko svoje zemljišče odkupili nazaj ali dobiček
investirali v nov nakup. Včasih so tudi sami nastopali kot posojilodajalci in
si tako zagotavljali rento. Bistveno več je bilo tistih, ki so se bili ob vrni-
tvi domov primorani še dodatno zadolžiti ali pa so bili izterjani za dolgove
z rubežem oziroma so za njihove dolgove morali odgovarjati poroki. Tudi
življenje kramarjev v tujini ni bilo lahko, veliko jih je umrlo zaradi bolezni
ali pa so postali žrtve ropov, napadov, nesreč ali »svojega lastnega obupa«
(Zanini 2009, 73). S sezonsko trgovino so Nadiške doline postale trgovin-
sko odprtejše ne samo bližnjim furlanskim trgom ter slovenskim deželam,
ampak tudi širše, proti vzhodni Evropi.
Podjetne skupnosti: kolektivne tržne dejavnosti
Doslej naštete in opisane neagrarne ter tržne dejavnosti, ki so se jih po-
služevali kmetje v Nadiških dolinah, izkazujejo precejšnjo raznovrstnost.
Gre za dejavnosti, ki jih srečamo tudi v slovenskih deželah in nasploh širše
v vzhodnem predalpskem prostoru. Zasledimo pa v Nadiških dolinah tudi
druge, manj običajne načine pridobivanja dohodka, ki so se jih posluževale
vaške skupnosti kot celota in ne posamezniki znotraj njih. Njihov glavni
namen je bil, da se določen delež denarja pridobi iz neagrarnih dejavnosti
in se ga nameni za poplačilo obveznosti ali za poravnavo raznih skupnih
stroškov. Prednost tega območja z vidika zgodovinskega raziskovanja je v
tem, da se je podeželsko prebivalstvo redno posluževalo notarjev za zapi-
sovanje sklenjenih pogodb in sklepov z zasedanj samoupravnih organov. V
kolikor so ohranjeni, nudijo nezamenljiv vpogled v poslovanje med posa-
mezniki in na ravni skupnosti.
Eden takih je primer upravljanja z gozdnim zemljiščem, ki ga je v 17. sto-
letju skupnost Arbeča podelila v koncesijo Valentinu Muschioneju iz Rubi-
gnacca za sečnjo lesa v gozdu, iz katerega bi potem izdeloval apno za gra-
dnjo utrdbe v Palmi. Muschione je moral skupnosti oz. njenemu notarju
186
