Page 190 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 190
s Beguš
skupščini avgusta leta 1780 znova razpravljali o izgradnji gostilne (Beguš
2018b, 234). Izhajali so iz ugotovitve o tem, da »skoraj vsako leto in še pose-
bej v obilnih letinah« ostaja njihovo vino »neprodano, v hudo škodo članov
vaške skupnosti«. Po zgledu »raznih drugih vaških skupnosti« so ponovno
ugotovili, da bi bilo treba postaviti »manjšo zgradbo, ki bi se uporabljala za
gostilno na primernem kraju, v kateri bodo lahko člani skupnosti poskrbeli
za prodajo svojega vina«. Soglašali so z njeno postavitvijo ob mostu pri sv.
Kvirinu, na stičišču dveh glavnih cest, ki peljeta proti Špetru oz. Svetem
Lenartu. Za dovoljenje za izgradnjo so zaprosili Urad za državna srenjska
zemljišča Beneške republike, saj je bilo izbrano zemljišče v lasti države, sku-
pnost pa ga je imela v uporabi, »kot izhaja iz njene investiture«. Namero so
potrdili z glasovanjem s kroglicami in nato od pristojnega državnega urada
pridobili soglasje k prodaji in gradnji (str. 234–235).
Po nakupu se je skupnost znova sestala, notarski zapis razkriva podrob-
nosti o gostišču in njegovi postavitvi, a zlasti o kompleksnemu načinu fi-
nanciranja. Kot razlog za postavitev gostišča so navedli, da bi ta služil za
lagodje in nastanitev tujcev ter prebivalcev Nadiških dolin, ki prečkajo doli-
ne s svojimi vozovi in so namenjeni v Čedad, Videm, Palmo ter druge vasi v
Furlaniji »prodajat mlečne izdelke, sadje in druge proizvode ›Sklavonije‹ ter
po drugih nujnih opravkih«, hkrati pa želijo pridobiti »kakšen dobiček od
najema te stavbe, s katerim bi bilo manj težko prenesti vsakoletna breme-
na in davščine, ki jim je podvržena ta vaška skupnost« (Beguš 2018b, 235).
Da bi pridobili potreben denar, so z bratoma Dominikom in Matijo Mulloni
iz skupnosti Šenčur sklenili pogodbo o financiranju. Brata Mulloni sta se
zavezala, da bosta prispevala in sproti skupnosti izplačevala ves potreben
denar za izgradnjo gostišča. Skupnost pa je financerjema podelila bodoče
gostišče s pripadajočim vrtom v zakup (it. affito semplice) za obdobje petih
let z možnostjo obnovitve. Dogovorjeno je bilo, da bo skupnost v tem ča-
su nastopala kot lastnik in najemodajalec, financerja pa kot najemnika za
letno zakupnino 300 lir. Obenem je skupnost prevzemala obveznost pla-
čevanja petodstotnih letnih obresti na posojeni denar bratoma Mulloni, in
sicer dokler ne bo izplačala glavnice posojila (str. 235–237).
Vaška skupnost je torej za izgradnjo gostišča sklenila dve vzporedni po-
godbeni razmerji z zasebnikoma, s katerima si je zagotovila potreben kapi-
tal, pri čemer je uporabila razširjene pogodbene oblike, ki so se praviloma
uporabljale v agrarnem sektorju. Pri affitto semplice (it.) gre v splošnem za
kratkoročni zakup, v katerem se je kmet zavezal, da bo za določeno obdobje
(običajno do pet let) vsako leto plačeval fiksne dajatve. V Nadiških dolinah
pa se ta oblika zakupa pojavlja tudi v drugih primerih, kot je že omenjeni
188
skupščini avgusta leta 1780 znova razpravljali o izgradnji gostilne (Beguš
2018b, 234). Izhajali so iz ugotovitve o tem, da »skoraj vsako leto in še pose-
bej v obilnih letinah« ostaja njihovo vino »neprodano, v hudo škodo članov
vaške skupnosti«. Po zgledu »raznih drugih vaških skupnosti« so ponovno
ugotovili, da bi bilo treba postaviti »manjšo zgradbo, ki bi se uporabljala za
gostilno na primernem kraju, v kateri bodo lahko člani skupnosti poskrbeli
za prodajo svojega vina«. Soglašali so z njeno postavitvijo ob mostu pri sv.
Kvirinu, na stičišču dveh glavnih cest, ki peljeta proti Špetru oz. Svetem
Lenartu. Za dovoljenje za izgradnjo so zaprosili Urad za državna srenjska
zemljišča Beneške republike, saj je bilo izbrano zemljišče v lasti države, sku-
pnost pa ga je imela v uporabi, »kot izhaja iz njene investiture«. Namero so
potrdili z glasovanjem s kroglicami in nato od pristojnega državnega urada
pridobili soglasje k prodaji in gradnji (str. 234–235).
Po nakupu se je skupnost znova sestala, notarski zapis razkriva podrob-
nosti o gostišču in njegovi postavitvi, a zlasti o kompleksnemu načinu fi-
nanciranja. Kot razlog za postavitev gostišča so navedli, da bi ta služil za
lagodje in nastanitev tujcev ter prebivalcev Nadiških dolin, ki prečkajo doli-
ne s svojimi vozovi in so namenjeni v Čedad, Videm, Palmo ter druge vasi v
Furlaniji »prodajat mlečne izdelke, sadje in druge proizvode ›Sklavonije‹ ter
po drugih nujnih opravkih«, hkrati pa želijo pridobiti »kakšen dobiček od
najema te stavbe, s katerim bi bilo manj težko prenesti vsakoletna breme-
na in davščine, ki jim je podvržena ta vaška skupnost« (Beguš 2018b, 235).
Da bi pridobili potreben denar, so z bratoma Dominikom in Matijo Mulloni
iz skupnosti Šenčur sklenili pogodbo o financiranju. Brata Mulloni sta se
zavezala, da bosta prispevala in sproti skupnosti izplačevala ves potreben
denar za izgradnjo gostišča. Skupnost pa je financerjema podelila bodoče
gostišče s pripadajočim vrtom v zakup (it. affito semplice) za obdobje petih
let z možnostjo obnovitve. Dogovorjeno je bilo, da bo skupnost v tem ča-
su nastopala kot lastnik in najemodajalec, financerja pa kot najemnika za
letno zakupnino 300 lir. Obenem je skupnost prevzemala obveznost pla-
čevanja petodstotnih letnih obresti na posojeni denar bratoma Mulloni, in
sicer dokler ne bo izplačala glavnice posojila (str. 235–237).
Vaška skupnost je torej za izgradnjo gostišča sklenila dve vzporedni po-
godbeni razmerji z zasebnikoma, s katerima si je zagotovila potreben kapi-
tal, pri čemer je uporabila razširjene pogodbene oblike, ki so se praviloma
uporabljale v agrarnem sektorju. Pri affitto semplice (it.) gre v splošnem za
kratkoročni zakup, v katerem se je kmet zavezal, da bo za določeno obdobje
(običajno do pet let) vsako leto plačeval fiksne dajatve. V Nadiških dolinah
pa se ta oblika zakupa pojavlja tudi v drugih primerih, kot je že omenjeni
188
