Page 191 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 191
Daljni zahod: integrirana kmečka ekonomija v Beneški Sloveniji (16.–18. stoletje)
zakup pravice za peko kruha krčmarici Ivani Šavli in za oddajo v zakup tu
obravnavane gostilne v Ažli. Drugo pogodbeno razmerje, ki se ga posluži-
jo brata Mulloni in vaška skupnost, je pogodba, ki se v zapisu skupščine
omenja kot livello (it.) (Beguš 2018b, 238–239).
S tem terminom so v Beneški republiki označevali pogodbe različnih
oblik, v Nadiških dolinah in tudi Karniji pa se je v glavnem nanašal na
pogodbe, ki so bile namenjene kreditiranju in zavarovanju terjatev. Insti-
tut livello⁵ je bil sestavljen iz prodaje in hkratnega posojila. Prodajalec –
posojilojemalec je za dogovorjeno vsoto prodal določeno imetje kupcu –
posojilodajalcu. To imetje je bila običajno nepremičnina, redkeje premični-
na. Kupec je isto nepremičnino istočasno (v isti pogodbi) podelil v zakup
prodajalcu, od katerega jo je ravnokar pridobil, za dogovorjeno letno pla-
čilo zakupnine. Kupnina je dejansko predstavljala posojilo, zakupnina pa
obresti. Po dogovorjenem obdobju je bil prodajalec – posojilojemalec po-
novno upravičen pridobiti lastnino nazaj po enakem znesku, za katerega
jo je bil prodal oz. zastavil (Corazzol 1979, 15–16; Fornasin 1998, 64; Monte
2000, 258; Beguš 2018b, 239). V Nadiških dolinah najdemo tovrstne institu-
te pod nazivoma livello francabile in pensione livellaria francabile (it.). Skle-
panja pogodb tipa livello francabile so se na območju Nadiških dolin poslu-
ževale predvsem cerkve, s katerimi so upravljale vaške skupnosti, ter bra-
tovščine. Pogodbe tipa pensione livellaria francabile pa so pogosto sklepali
potujoči trgovci »guziranci« s podjetjem Remondini za blago, ki so ga pro-
dajali v tujino (Beguš 2015, 154–155, 170). Med institutoma obstaja razlika.
Obresti so se pri institutu pensione livellaria francabile obračunale neposre-
dno na posojeni kapital in je posojilojemalec tudi pravno gledano plačeval
obresti na prejeto posojilo. Pri institutu livello francabile pa so se obresti
pojavljale v preobleki letne zakupnine na prodano oz. zastavljeno zemlji-
šče, zato je tu šlo za prikrito kreditno poslovanje. V primeru gostilne v Ažli
je bila posojilna pogodba med posojilodajalcema (Mulloni) in posojiloje-
malcem (vaška skupnost) vrste pensione livellaria francabile (Beguš 2018b,
240).
Leto kasneje, natančneje 2. oktobra 1781, je bilo gostišče že zgrajeno in
dokončano. S plačilom obresti je skupnost pričela na dan 11. novembra »na-
slednjega leta«, istega dne in istega leta pa je »pričel teči« tudi petletni za-
kup za najem gostišča. Gostišče v lasti vaške skupnosti Ažla je tako dobro
leto po svoji izgradnji pričelo obratovati.
⁵ Affrancazione pomeni osvoboditev, oprostitev; pridevniška izpeljanka francabile v tem kon-
tekstu pomeni, da se je pogodbe mogoče »osvoboditi« (z izplačilom glavnice).
189
zakup pravice za peko kruha krčmarici Ivani Šavli in za oddajo v zakup tu
obravnavane gostilne v Ažli. Drugo pogodbeno razmerje, ki se ga posluži-
jo brata Mulloni in vaška skupnost, je pogodba, ki se v zapisu skupščine
omenja kot livello (it.) (Beguš 2018b, 238–239).
S tem terminom so v Beneški republiki označevali pogodbe različnih
oblik, v Nadiških dolinah in tudi Karniji pa se je v glavnem nanašal na
pogodbe, ki so bile namenjene kreditiranju in zavarovanju terjatev. Insti-
tut livello⁵ je bil sestavljen iz prodaje in hkratnega posojila. Prodajalec –
posojilojemalec je za dogovorjeno vsoto prodal določeno imetje kupcu –
posojilodajalcu. To imetje je bila običajno nepremičnina, redkeje premični-
na. Kupec je isto nepremičnino istočasno (v isti pogodbi) podelil v zakup
prodajalcu, od katerega jo je ravnokar pridobil, za dogovorjeno letno pla-
čilo zakupnine. Kupnina je dejansko predstavljala posojilo, zakupnina pa
obresti. Po dogovorjenem obdobju je bil prodajalec – posojilojemalec po-
novno upravičen pridobiti lastnino nazaj po enakem znesku, za katerega
jo je bil prodal oz. zastavil (Corazzol 1979, 15–16; Fornasin 1998, 64; Monte
2000, 258; Beguš 2018b, 239). V Nadiških dolinah najdemo tovrstne institu-
te pod nazivoma livello francabile in pensione livellaria francabile (it.). Skle-
panja pogodb tipa livello francabile so se na območju Nadiških dolin poslu-
ževale predvsem cerkve, s katerimi so upravljale vaške skupnosti, ter bra-
tovščine. Pogodbe tipa pensione livellaria francabile pa so pogosto sklepali
potujoči trgovci »guziranci« s podjetjem Remondini za blago, ki so ga pro-
dajali v tujino (Beguš 2015, 154–155, 170). Med institutoma obstaja razlika.
Obresti so se pri institutu pensione livellaria francabile obračunale neposre-
dno na posojeni kapital in je posojilojemalec tudi pravno gledano plačeval
obresti na prejeto posojilo. Pri institutu livello francabile pa so se obresti
pojavljale v preobleki letne zakupnine na prodano oz. zastavljeno zemlji-
šče, zato je tu šlo za prikrito kreditno poslovanje. V primeru gostilne v Ažli
je bila posojilna pogodba med posojilodajalcema (Mulloni) in posojiloje-
malcem (vaška skupnost) vrste pensione livellaria francabile (Beguš 2018b,
240).
Leto kasneje, natančneje 2. oktobra 1781, je bilo gostišče že zgrajeno in
dokončano. S plačilom obresti je skupnost pričela na dan 11. novembra »na-
slednjega leta«, istega dne in istega leta pa je »pričel teči« tudi petletni za-
kup za najem gostišča. Gostišče v lasti vaške skupnosti Ažla je tako dobro
leto po svoji izgradnji pričelo obratovati.
⁵ Affrancazione pomeni osvoboditev, oprostitev; pridevniška izpeljanka francabile v tem kon-
tekstu pomeni, da se je pogodbe mogoče »osvoboditi« (z izplačilom glavnice).
189
