Page 26 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 26
ksander Panjek
žno usmerjene, kot tudi tiste, ki so se izvajale »izven kmetije in največkrat
izven regije« (Garrier, Goujon in Rinaudo 1988, 233–234). Argumentacija
Yvesa Rinauda o tej teoretični izbiri je razsvetljujoča (1987, 284):
Mali kmet, ki se zaposli kot kmetijski delavec pri svojem premožnej-
šem sosedu ali se poda na sezonsko delo na daljše razdalje, se ne upo-
števa. Zagotovo zbira več vrst dohodkov (kot lastnik, kot delavec . . .).
A vsi so kmečkega izvora in predvsem on sam ostaja tehnično, social-
no in kulturno znotraj kmetijskega sveta. V resnici predstavlja pri-
mer notranjega prilagajanja taistega sveta, ne pa oblike njegovega
prilagajanja družbenemu okolju, ki ga obdaja.
Ta definicija je pluriaktivnosti priznavala obstoj samo onkraj kmetijstva,
zato je bila še bolj toga od Mendelsove teorije, po kateri je mezdno delo
v kmetijstvu običajna sestavina ekonomije protoindustrijskega kmečkega
gospodinjstva. To popolno izključitev kmetijskih dejavnosti iz modela lah-
ko razumemo kot neposredno posledico dobesedne razlage samega izra-
za »pluriaktivnost«, v kateri se kmetijstvo obravnava kot prvi in osnovni
poklic, medtem ko pluri (več) predstavlja tisti dodatek, ki je predmet za-
nimanja. Po tej logiki se vsaka vrsta dela v kmetijstvu, vključno z dninar-
stvom, šteje kot del primarnega kmetijskega poklica. Pluriaktivnost je to-
rej razumljena kot način, kako se kmetje »prilagajajo ali upirajo družbi, ki
jih obkroža« (Hubscher 1988, 10). Dejstvo je, da so francoski raziskovalci
pluriaktivnost preučevali kot obliko prilagajanja in vključevanja kmetov v
procese industrializacije ter modernizacije. Garrier, Goujon in Rinaudo so
v svojem raziskovalnem programu izrecno predlagali periodizacijo, katere
»prva faza« se začenja leta 1850 (1988, 235).
Rinaudo in sodelavci so razlikovali med odprto in zaprto različico plu-
riaktivnosti. »Zaprta pluriaktivnost« zanje pomeni kombiniranje dejavno-
sti in poklicev znotraj posamezne vasi, ki so bili namenjeni pokrivanju ži-
vljenjskih potreb v skupnosti in so prispevali k njeni »kolektivni avtarkiji«
(Garrier, Goujon in Rinaudo 1988, 234). Nasprotno je »odprta pluriaktiv-
nost« morala nujno potekati izven vasi in biti komercialno usmerjena, sicer
ni mogla veljati za odprto. Na splošni ravni je bila tovrstna pluriaktivnost
»ekstrovertirana«, imela je »odkrito komercialno naravnanost«, predposta-
vljala je tudi plačevanje v denarju. Skratka, povsem je bila vključena »v tr-
žno gospodarstvo«. Na ravni posameznih dejavnosti je zahtevala določeno
specializacijo, bila je »povezana z oblikami protoindustrializacije«, razvi-
jala se je skozi čas ter se »po potrebi« modernizirala (Rinaudo 1987, 284).
24
žno usmerjene, kot tudi tiste, ki so se izvajale »izven kmetije in največkrat
izven regije« (Garrier, Goujon in Rinaudo 1988, 233–234). Argumentacija
Yvesa Rinauda o tej teoretični izbiri je razsvetljujoča (1987, 284):
Mali kmet, ki se zaposli kot kmetijski delavec pri svojem premožnej-
šem sosedu ali se poda na sezonsko delo na daljše razdalje, se ne upo-
števa. Zagotovo zbira več vrst dohodkov (kot lastnik, kot delavec . . .).
A vsi so kmečkega izvora in predvsem on sam ostaja tehnično, social-
no in kulturno znotraj kmetijskega sveta. V resnici predstavlja pri-
mer notranjega prilagajanja taistega sveta, ne pa oblike njegovega
prilagajanja družbenemu okolju, ki ga obdaja.
Ta definicija je pluriaktivnosti priznavala obstoj samo onkraj kmetijstva,
zato je bila še bolj toga od Mendelsove teorije, po kateri je mezdno delo
v kmetijstvu običajna sestavina ekonomije protoindustrijskega kmečkega
gospodinjstva. To popolno izključitev kmetijskih dejavnosti iz modela lah-
ko razumemo kot neposredno posledico dobesedne razlage samega izra-
za »pluriaktivnost«, v kateri se kmetijstvo obravnava kot prvi in osnovni
poklic, medtem ko pluri (več) predstavlja tisti dodatek, ki je predmet za-
nimanja. Po tej logiki se vsaka vrsta dela v kmetijstvu, vključno z dninar-
stvom, šteje kot del primarnega kmetijskega poklica. Pluriaktivnost je to-
rej razumljena kot način, kako se kmetje »prilagajajo ali upirajo družbi, ki
jih obkroža« (Hubscher 1988, 10). Dejstvo je, da so francoski raziskovalci
pluriaktivnost preučevali kot obliko prilagajanja in vključevanja kmetov v
procese industrializacije ter modernizacije. Garrier, Goujon in Rinaudo so
v svojem raziskovalnem programu izrecno predlagali periodizacijo, katere
»prva faza« se začenja leta 1850 (1988, 235).
Rinaudo in sodelavci so razlikovali med odprto in zaprto različico plu-
riaktivnosti. »Zaprta pluriaktivnost« zanje pomeni kombiniranje dejavno-
sti in poklicev znotraj posamezne vasi, ki so bili namenjeni pokrivanju ži-
vljenjskih potreb v skupnosti in so prispevali k njeni »kolektivni avtarkiji«
(Garrier, Goujon in Rinaudo 1988, 234). Nasprotno je »odprta pluriaktiv-
nost« morala nujno potekati izven vasi in biti komercialno usmerjena, sicer
ni mogla veljati za odprto. Na splošni ravni je bila tovrstna pluriaktivnost
»ekstrovertirana«, imela je »odkrito komercialno naravnanost«, predposta-
vljala je tudi plačevanje v denarju. Skratka, povsem je bila vključena »v tr-
žno gospodarstvo«. Na ravni posameznih dejavnosti je zahtevala določeno
specializacijo, bila je »povezana z oblikami protoindustrializacije«, razvi-
jala se je skozi čas ter se »po potrebi« modernizirala (Rinaudo 1987, 284).
24
