Page 55 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 55
Koncepti in teorije v mednarodnem zgodovinopisju (1966–2012)
podlagi ekonomske logike, želje po boljšem materialnem življenju in tudi
sprejemanja temu ustreznih odločitev. Drugo Levijevo mikrozgodovinsko
delo, Nematerialno dediščino (1985, slovenski prevod 1995), je mogoče nave-
sti kot lep primer možnega soobstoja posebnih vrednot in hkrati ekonom-
ske iniciativnosti.
Kmečka ekonomska iniciativnost kot vseevropski pojav
Vprašanje se tu nanaša na iniciativnost kmetov posebej v gospodarskih
zadevah, na njihovo zmožnost uresničevanja izbir glede dela in proizvo-
dnje v svojih gospodinjstvih, čeprav so delovali znotraj časovno in prostor-
sko specifičnega institucionalnega okvira. Konceptualne in interpretativ-
ne ovire priznavanju, da so bili kmetje sposobni ekonomske iniciativnosti,
je nanizala Sheilagh Ogilvie (2014), katere zasluga je tudi ta, da je v svo-
jo empirično utemeljeno sliko zajela zahodno, srednjo in vzhodno Evropo
hkrati:
1. kmečka mentaliteta;
2. izjemne družbe;
3. gosposka prisila;
4. sila potrebe.
Pri prvi oviri se odgovornost za kmečko miselnost pripisuje sledilcem
Čajanova. Pomenljivo je, da gre za isto konceptualno oviro, ki jo je de Vries
pripisal antropologiji. Zaradi svoje mentalitete in »kulturnih pravil« kme-
tje »niso mogli – ali vsaj niso – sprejemali individualnih odločitev o delu,
kapitalu, zemlji, tehnologiji, trgu ali potrošnji«. Namesto tega se »samo-
izkoriščajo«, »izogibajo se dolgovom in kreditom«, »za vsako ceno obdržijo
družinsko kmetijo«, »izogibajo se trgom« in »uživajo le tradicionalne dobri-
ne«. Tovrsten pogled na »čajanovsko mentaliteto omejenih ciljev« lahko po
mnenju Sheilagh Ogilvie najdemo pri Kriedteju, Medicku in Schlumbohmu
ter Wernerju Rösenerju (Ogilvie 2014, 270).
Drugo oviro priznavanju kmečke inciativnosti predstavlja stališče, da je
bilo »odločevalsko vedenje« prisotno le v nekaterih »izjemnih enklavah v
prevladujočem režimu kmečke kulture. To pomeni, da so bili kmetje v ne-
katerih delih Evrope željni in sposobni odločanja, v drugih pa ne.« To je
bil primer Anglije, ki se je kasneje razširil na Nizozemsko. Na ta način se
je oblikovala »distinktivna kulturna regija Severnega morja, za katero so
bile značilne individualistične izbire« v zvezi z zemljiškimi transakcijami,
s trgom in z udeležbo moških ter žensk na trgu dela, s krediti, poroko, z
53
podlagi ekonomske logike, želje po boljšem materialnem življenju in tudi
sprejemanja temu ustreznih odločitev. Drugo Levijevo mikrozgodovinsko
delo, Nematerialno dediščino (1985, slovenski prevod 1995), je mogoče nave-
sti kot lep primer možnega soobstoja posebnih vrednot in hkrati ekonom-
ske iniciativnosti.
Kmečka ekonomska iniciativnost kot vseevropski pojav
Vprašanje se tu nanaša na iniciativnost kmetov posebej v gospodarskih
zadevah, na njihovo zmožnost uresničevanja izbir glede dela in proizvo-
dnje v svojih gospodinjstvih, čeprav so delovali znotraj časovno in prostor-
sko specifičnega institucionalnega okvira. Konceptualne in interpretativ-
ne ovire priznavanju, da so bili kmetje sposobni ekonomske iniciativnosti,
je nanizala Sheilagh Ogilvie (2014), katere zasluga je tudi ta, da je v svo-
jo empirično utemeljeno sliko zajela zahodno, srednjo in vzhodno Evropo
hkrati:
1. kmečka mentaliteta;
2. izjemne družbe;
3. gosposka prisila;
4. sila potrebe.
Pri prvi oviri se odgovornost za kmečko miselnost pripisuje sledilcem
Čajanova. Pomenljivo je, da gre za isto konceptualno oviro, ki jo je de Vries
pripisal antropologiji. Zaradi svoje mentalitete in »kulturnih pravil« kme-
tje »niso mogli – ali vsaj niso – sprejemali individualnih odločitev o delu,
kapitalu, zemlji, tehnologiji, trgu ali potrošnji«. Namesto tega se »samo-
izkoriščajo«, »izogibajo se dolgovom in kreditom«, »za vsako ceno obdržijo
družinsko kmetijo«, »izogibajo se trgom« in »uživajo le tradicionalne dobri-
ne«. Tovrsten pogled na »čajanovsko mentaliteto omejenih ciljev« lahko po
mnenju Sheilagh Ogilvie najdemo pri Kriedteju, Medicku in Schlumbohmu
ter Wernerju Rösenerju (Ogilvie 2014, 270).
Drugo oviro priznavanju kmečke inciativnosti predstavlja stališče, da je
bilo »odločevalsko vedenje« prisotno le v nekaterih »izjemnih enklavah v
prevladujočem režimu kmečke kulture. To pomeni, da so bili kmetje v ne-
katerih delih Evrope željni in sposobni odločanja, v drugih pa ne.« To je
bil primer Anglije, ki se je kasneje razširil na Nizozemsko. Na ta način se
je oblikovala »distinktivna kulturna regija Severnega morja, za katero so
bile značilne individualistične izbire« v zvezi z zemljiškimi transakcijami,
s trgom in z udeležbo moških ter žensk na trgu dela, s krediti, poroko, z
53
