Page 56 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 56
ksander Panjek
lastninskimi pravicami v zakonu in dedovanjem. »Drugje po Evropi in na
območjih, kakršno je Kitajska, zatrjujejo, je bilo individualno odločanje gle-
de teh zadev kulturno nepojmljivo« (Ogilvie 2014, 271). Kot zagovornike
takšnega pogleda Sheilagh Ogilvie omenja Alana Macfarlana, Davida Lan-
desa, Tine De Moor in Jan-Luitena van Zandena. Podobne izjeme so bile
ugotovljene tudi v Franciji in Nemčiji. Videli smo, da tudi de Vries ni imun
na tovrsten pogled. V skladu s to perspektivo primeri, ko se najdejo kme-
tje, ki v drugih delih Evrope sprejemajo individualistične odločitve, veljajo
za učinek zahodnih vplivov.
Tretja ovira kmečki ekonomski inciativnosti je gosposka prisila. Tako
stališče »domnevno odsotnost kmečke izbire pripisuje tlačanstvu, pod ka-
terim naj bi zemljiški gospodje zatrli vsako individualno iniciativnost med
podložniki. [. . .] Pravo tlačanstvo naj bi dušilo vsako kmečko izbiro« (Ogil-
vie 2014, 272–273).
Četrta ovira je splošno in stalno pomanjkanje, zaradi katerega kmetje ni-
so mogli sprejemati ekonomskih odločitev. »Kmetje so bili prerevni, da bi
se odločali: preprosto so se odzivali na potrebo«. Tudi ko se zdi, da se kme-
tje odločajo za izposojo ali posojanje denarja, nakup ali prodajo zemlje, več
tržnega dela ali povečanje kmetijske produktivnosti, tega ni mogoče šteti
za prave odločitve. V ozadju je vselej bila prisila zaradi potrebe, medtem ko
zgodovinar lahko izbira med več možnostmi: »ker so bili na robu lakote«,
»ker so bili prisiljeni plačevati fevdalne dajatve v gotovini«, »ker so bili pri-
siljeni zaradi naraščajočih cen hrane in padajoče realne plače« ali »ker so bili
prisiljeni plačevati višje davke« (Ogilvie 2014, 273). Seznam zgodovinarjev,
ki delijo to mnenje, je zelo dolg.
V nasprotju z vsemi temi stališči obstaja široka paleta znanstvenih del, ki
prinašajo empirične dokaze o dejstvu, da je kmečko gospodarsko iniciativ-
nost mogoče najti po vsej Evropi od srednjega veka in skozi ves zgodnji novi
vek (Ogilvie 2014). Ločimo lahko med dvema glavnima sferama, v katerih
zgodovinarji iščejo znake kmečke individualne gospodarske iniciativnosti:
tržno usmerjeno vedenje in družinsko vedenje. V sklopu tržno usmerje-
nega vedenja dokaze za obstoj iniciativnosti iščejo in vidijo na področjih
kredita (izposojanje in posojanje denarja), zemljiškega trga (prodaja in/ali
zakup kmetij in/ali zemljiških parcel, kar je tesno povezano z obliko zemlji-
ške lastnine), mezdnega dela (v primarnem, sekundarnem in terciarnem
sektorju, ki ga po možnosti povečujejo) in proizvodnje za trg (z večjo in-
tenzivnostjo in specializacijo neagrarne, a tudi kmetijske proizvodnje). Na
drugi strani se pozornost namenja družinski sferi, saj gospodinjstvo velja
za osnovno gospodarsko enoto, je obenem temeljno povezano s proizvo-
54
lastninskimi pravicami v zakonu in dedovanjem. »Drugje po Evropi in na
območjih, kakršno je Kitajska, zatrjujejo, je bilo individualno odločanje gle-
de teh zadev kulturno nepojmljivo« (Ogilvie 2014, 271). Kot zagovornike
takšnega pogleda Sheilagh Ogilvie omenja Alana Macfarlana, Davida Lan-
desa, Tine De Moor in Jan-Luitena van Zandena. Podobne izjeme so bile
ugotovljene tudi v Franciji in Nemčiji. Videli smo, da tudi de Vries ni imun
na tovrsten pogled. V skladu s to perspektivo primeri, ko se najdejo kme-
tje, ki v drugih delih Evrope sprejemajo individualistične odločitve, veljajo
za učinek zahodnih vplivov.
Tretja ovira kmečki ekonomski inciativnosti je gosposka prisila. Tako
stališče »domnevno odsotnost kmečke izbire pripisuje tlačanstvu, pod ka-
terim naj bi zemljiški gospodje zatrli vsako individualno iniciativnost med
podložniki. [. . .] Pravo tlačanstvo naj bi dušilo vsako kmečko izbiro« (Ogil-
vie 2014, 272–273).
Četrta ovira je splošno in stalno pomanjkanje, zaradi katerega kmetje ni-
so mogli sprejemati ekonomskih odločitev. »Kmetje so bili prerevni, da bi
se odločali: preprosto so se odzivali na potrebo«. Tudi ko se zdi, da se kme-
tje odločajo za izposojo ali posojanje denarja, nakup ali prodajo zemlje, več
tržnega dela ali povečanje kmetijske produktivnosti, tega ni mogoče šteti
za prave odločitve. V ozadju je vselej bila prisila zaradi potrebe, medtem ko
zgodovinar lahko izbira med več možnostmi: »ker so bili na robu lakote«,
»ker so bili prisiljeni plačevati fevdalne dajatve v gotovini«, »ker so bili pri-
siljeni zaradi naraščajočih cen hrane in padajoče realne plače« ali »ker so bili
prisiljeni plačevati višje davke« (Ogilvie 2014, 273). Seznam zgodovinarjev,
ki delijo to mnenje, je zelo dolg.
V nasprotju z vsemi temi stališči obstaja široka paleta znanstvenih del, ki
prinašajo empirične dokaze o dejstvu, da je kmečko gospodarsko iniciativ-
nost mogoče najti po vsej Evropi od srednjega veka in skozi ves zgodnji novi
vek (Ogilvie 2014). Ločimo lahko med dvema glavnima sferama, v katerih
zgodovinarji iščejo znake kmečke individualne gospodarske iniciativnosti:
tržno usmerjeno vedenje in družinsko vedenje. V sklopu tržno usmerje-
nega vedenja dokaze za obstoj iniciativnosti iščejo in vidijo na področjih
kredita (izposojanje in posojanje denarja), zemljiškega trga (prodaja in/ali
zakup kmetij in/ali zemljiških parcel, kar je tesno povezano z obliko zemlji-
ške lastnine), mezdnega dela (v primarnem, sekundarnem in terciarnem
sektorju, ki ga po možnosti povečujejo) in proizvodnje za trg (z večjo in-
tenzivnostjo in specializacijo neagrarne, a tudi kmetijske proizvodnje). Na
drugi strani se pozornost namenja družinski sferi, saj gospodinjstvo velja
za osnovno gospodarsko enoto, je obenem temeljno povezano s proizvo-
54
