Page 50 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 50
ksander Panjek
značajem« (1971, 534). Njegov najosupljivejši primer je skupnost Viù: leta
1700 je 62,3 odstotka družin izvajalo sezonsko migracijo, ki je vključevala
»praktično vse moške v delovni starosti«. Levi je podal zanimivo interpre-
tacijo razlike med migracijami v zgodnjem novem veku in tiste po »rojstvu
kapitalizma«, pri čemer je nekako napovedal prihodnje rezultate raziskav,
in sicer da so sezonske migracije dolgoročen značaj podeželskih skupnosti.
Govora je bilo o močni mobilnosti; vendar to ni tisto, po čemer se
prebivalstvo starega režima (Ancien Régime) razlikuje od modernega.
Razlika je v tem, da v migracijah starega režima prevladuje vračanje:
odsotnosti iz podeželskih skupnosti so sezonske in občasne ter ima-
jo kot temeljni značaj neposredno, tradicionalno vez z družino in z
izvorno skupnostjo. Predindustrijsko mesto ustali prebivalstvo le v
minimalni meri; polni in izprazni se kot pljuča [. . .]. V tokovih, ki za-
znamujejo in ohranjajo mesto pri življenju, sta naključnost in kaos le
navidezna; tokovi ljudi sledijo ponavljajočim se pravilom, ki so bodisi
življenje mesta bodisi življenje manjših podeželskih skupnosti, ki me-
stu zagotavljajo poklice, ljudi, storitve, sezonsko, a vsako leto znova,
po stokrat ponovljenih poteh in tradicijah. [Levi 1971, 533–534]
Kar je po Levijevem mnenju predindustrijsko prebivalstvo razlikovalo
od modernega, ni bila šibkejša mobilnost, temveč njena začasnost in se-
zonskost ter vračanje in vztrajna povezanost z družino in s skupnostjo.
V izvornih skupnostih in družbah je mobilnost dejansko bila strukturna.
To je razkril že Poitrineau, ki je opazil, kako so rojstva sledila sezonske-
mu vzorcu, ki je zrcalil povratke moških migrantov. Kot je dejal Alessio
Fornasin, »oblike sezonskih krivulj porok in krstov izkazujejo ritme izse-
ljevanja«. Zgoščenost rojstev znotraj omejenega števila mesecev se je lah-
ko razlikovala glede na dejavnosti, ki so jih opravljali migranti, tako da je
razporeditev na letni ravni izgledala drugače. Kljub nekoliko drugačnemu
ritmu so se v različnih »alpskih regijah, kjer je bilo sezonsko izseljevanje
močno«, kazali podobni rezultati: v švicarskem kantonu Uri so bila rojstva
zgoščena med majem in junijem, v francoskem Limousinu med junijem in
avgustom, v Auvergnu med januarjem in junijem ter v beneški Karniji med
marcem in junijem (Fornasin 1998, 20–21). Če leto za letom in desetletje za
desetletjem skozi eno ali več stoletij rojstva kažejo jasen vzorec sezonske
zgoščenosti, potem ne more biti dvoma o tem, da so bile sezonske migra-
cije mobilne delovne sile dolgoročna strukturna značilnost številnih hri-
bovskih ekonomij v Alpah in drugod. Ni jih mogoče razumeti kot začasni
48
značajem« (1971, 534). Njegov najosupljivejši primer je skupnost Viù: leta
1700 je 62,3 odstotka družin izvajalo sezonsko migracijo, ki je vključevala
»praktično vse moške v delovni starosti«. Levi je podal zanimivo interpre-
tacijo razlike med migracijami v zgodnjem novem veku in tiste po »rojstvu
kapitalizma«, pri čemer je nekako napovedal prihodnje rezultate raziskav,
in sicer da so sezonske migracije dolgoročen značaj podeželskih skupnosti.
Govora je bilo o močni mobilnosti; vendar to ni tisto, po čemer se
prebivalstvo starega režima (Ancien Régime) razlikuje od modernega.
Razlika je v tem, da v migracijah starega režima prevladuje vračanje:
odsotnosti iz podeželskih skupnosti so sezonske in občasne ter ima-
jo kot temeljni značaj neposredno, tradicionalno vez z družino in z
izvorno skupnostjo. Predindustrijsko mesto ustali prebivalstvo le v
minimalni meri; polni in izprazni se kot pljuča [. . .]. V tokovih, ki za-
znamujejo in ohranjajo mesto pri življenju, sta naključnost in kaos le
navidezna; tokovi ljudi sledijo ponavljajočim se pravilom, ki so bodisi
življenje mesta bodisi življenje manjših podeželskih skupnosti, ki me-
stu zagotavljajo poklice, ljudi, storitve, sezonsko, a vsako leto znova,
po stokrat ponovljenih poteh in tradicijah. [Levi 1971, 533–534]
Kar je po Levijevem mnenju predindustrijsko prebivalstvo razlikovalo
od modernega, ni bila šibkejša mobilnost, temveč njena začasnost in se-
zonskost ter vračanje in vztrajna povezanost z družino in s skupnostjo.
V izvornih skupnostih in družbah je mobilnost dejansko bila strukturna.
To je razkril že Poitrineau, ki je opazil, kako so rojstva sledila sezonske-
mu vzorcu, ki je zrcalil povratke moških migrantov. Kot je dejal Alessio
Fornasin, »oblike sezonskih krivulj porok in krstov izkazujejo ritme izse-
ljevanja«. Zgoščenost rojstev znotraj omejenega števila mesecev se je lah-
ko razlikovala glede na dejavnosti, ki so jih opravljali migranti, tako da je
razporeditev na letni ravni izgledala drugače. Kljub nekoliko drugačnemu
ritmu so se v različnih »alpskih regijah, kjer je bilo sezonsko izseljevanje
močno«, kazali podobni rezultati: v švicarskem kantonu Uri so bila rojstva
zgoščena med majem in junijem, v francoskem Limousinu med junijem in
avgustom, v Auvergnu med januarjem in junijem ter v beneški Karniji med
marcem in junijem (Fornasin 1998, 20–21). Če leto za letom in desetletje za
desetletjem skozi eno ali več stoletij rojstva kažejo jasen vzorec sezonske
zgoščenosti, potem ne more biti dvoma o tem, da so bile sezonske migra-
cije mobilne delovne sile dolgoročna strukturna značilnost številnih hri-
bovskih ekonomij v Alpah in drugod. Ni jih mogoče razumeti kot začasni
48
