Page 52 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 52
ksander Panjek
jo paradigme bede in prenaseljenosti, so omogočili trije osnovni »metodo-
loški premiki« (Fontaine 1996, 203):
1. »Zavrnitev [. . .] samoumevnosti socialne in ekonomske marginalizi-
ranosti« poklica krošnjarjev.
2. Iskanje »skupnih tipologij in povezav, ki povezujejo posameznike
med seboj« namesto opisovanja »skupin po vnaprej določenih kate-
gorijah« (opredeljenih glede na bogastvo, geografsko območje, urba-
no ali ruralno okolje).
3. »Na mobilnost ne gledati kot na [. . .] prehajanje med dvema stanje-
ma, temveč ravno nasprotno [. . .], da je, tako kot sedentarni način
življenja, lahko tudi to način obstoja in prisvajanja ozemlja.«
Laurence Fontaine je nasploh močno kritična do razširjene predpostav-
ke v tradicionalnih študijah o migracijah, in sicer do »teorije o dejavnikih
potiska in potega«, ki sloni na izhodiščni revščini in na pomanjkanju go-
spodarskih virov v hribovitem okolju (2005, 26). Nasprotno, model, ki ga
je zaznala, to je sezonska migracija iz alpskih območij, ki so jo koordinirali
iz tamkajšnjih vaških elit izvirajoči trgovci in podjetniki, se je izkazal kot
splošno razširjen v praksi (Fontaine 2005). Poleg tega metodološkega in
vsebinskega napredka je avtorica izvedla še dva pomembna interpretativ-
na obrata. Prvič, njena »analiza izvornih skupnosti nas uči, da je mobilnost
lahko način zasedanja nekega območja, da lahko podpira družbo ter ne-
odvisno od kmetijskih virov ustvari gosto človeško populacijo« (Fontaine
1996, 205). Drugič, ko je razvila idejo o »zasedbi območja«, je zatrdila, da je
za kmete lahko »migracija gospodarska strategija, način uporabe prostora
kot vira, torej širjenja meja ozemlja«, na katerem skupnost živi in deluje
(Fontaine 2005, 28).
Idejo o »prostoru kot viru« je mogoče še nekoliko razviti. Če na sezonske
migracije iz alpskih in nasploh hribovskih območij pogledamo s te perspek-
tive, postane jasno, da so si ta podeželska prebivalstva dejansko ustvarila
nov vir, in sicer na osnovi kombinacije prostora, časa, spretnosti in mobil-
nosti, ki je povečala zmožnost njihove ekonomije, da je vzdrževala večje
število ljudi. V tem smislu je treba migracije obravnavati kot ekonomski
vir, tako kot prst, gozdove in pašnike. Da bi izkoristili priložnosti, ki jih je
ponujala mobilnost v razširjenem prostoru, ki je vključeval podeželska in
mestna območja, so te kmečke družbe dobro izrabile svoje tradicionalne
spretnosti in razvile nove. Gorskih kmetov v nižine torej ni potiskala pre-
naseljenost. Ravno nasprotno, sezonska in začasna mobilnost je bila ta, ki
50
jo paradigme bede in prenaseljenosti, so omogočili trije osnovni »metodo-
loški premiki« (Fontaine 1996, 203):
1. »Zavrnitev [. . .] samoumevnosti socialne in ekonomske marginalizi-
ranosti« poklica krošnjarjev.
2. Iskanje »skupnih tipologij in povezav, ki povezujejo posameznike
med seboj« namesto opisovanja »skupin po vnaprej določenih kate-
gorijah« (opredeljenih glede na bogastvo, geografsko območje, urba-
no ali ruralno okolje).
3. »Na mobilnost ne gledati kot na [. . .] prehajanje med dvema stanje-
ma, temveč ravno nasprotno [. . .], da je, tako kot sedentarni način
življenja, lahko tudi to način obstoja in prisvajanja ozemlja.«
Laurence Fontaine je nasploh močno kritična do razširjene predpostav-
ke v tradicionalnih študijah o migracijah, in sicer do »teorije o dejavnikih
potiska in potega«, ki sloni na izhodiščni revščini in na pomanjkanju go-
spodarskih virov v hribovitem okolju (2005, 26). Nasprotno, model, ki ga
je zaznala, to je sezonska migracija iz alpskih območij, ki so jo koordinirali
iz tamkajšnjih vaških elit izvirajoči trgovci in podjetniki, se je izkazal kot
splošno razširjen v praksi (Fontaine 2005). Poleg tega metodološkega in
vsebinskega napredka je avtorica izvedla še dva pomembna interpretativ-
na obrata. Prvič, njena »analiza izvornih skupnosti nas uči, da je mobilnost
lahko način zasedanja nekega območja, da lahko podpira družbo ter ne-
odvisno od kmetijskih virov ustvari gosto človeško populacijo« (Fontaine
1996, 205). Drugič, ko je razvila idejo o »zasedbi območja«, je zatrdila, da je
za kmete lahko »migracija gospodarska strategija, način uporabe prostora
kot vira, torej širjenja meja ozemlja«, na katerem skupnost živi in deluje
(Fontaine 2005, 28).
Idejo o »prostoru kot viru« je mogoče še nekoliko razviti. Če na sezonske
migracije iz alpskih in nasploh hribovskih območij pogledamo s te perspek-
tive, postane jasno, da so si ta podeželska prebivalstva dejansko ustvarila
nov vir, in sicer na osnovi kombinacije prostora, časa, spretnosti in mobil-
nosti, ki je povečala zmožnost njihove ekonomije, da je vzdrževala večje
število ljudi. V tem smislu je treba migracije obravnavati kot ekonomski
vir, tako kot prst, gozdove in pašnike. Da bi izkoristili priložnosti, ki jih je
ponujala mobilnost v razširjenem prostoru, ki je vključeval podeželska in
mestna območja, so te kmečke družbe dobro izrabile svoje tradicionalne
spretnosti in razvile nove. Gorskih kmetov v nižine torej ni potiskala pre-
naseljenost. Ravno nasprotno, sezonska in začasna mobilnost je bila ta, ki
50
