Page 54 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 54
ksander Panjek
se. Trgu so se čim manj približevali. Njihove želje so bile tradicionalne: če
so bili premožnejši, so kupili več zemlje, zgradili večjo hišo, kopičili denar
ali ga porabili za velikanske pojedine. Navajeni so bili delati za preživetje,
ne pa za izboljšanje svojega blagostanja. Ko so se njihovi dohodki poveča-
li, so prenehali delati, saj niso bili vajeni rednega dela skozi daljša časovna
obdobja. Zanje je odločala usoda, na katero niso mogli vplivati, saj so bi-
li ujetniki nespremenljivih strukturnih omejitev (de Vries 1975, 205–206;
1994, 258; 1999, 121, 129). Klasični agrarni zgodovinarji, kot so Wilhelm
Abel, Slicher van Bath in Joan Thirsk, so prav tako »sprejemali ustreznost
malthuzijanskih modelov za evropsko kmetijstvo« (de Vries 1999, 129).
De Vries je posebej kritičen do »antropološkega razmišljanja o naravi
kmetstva kot kategorije človeške civilizacije«, ker vodi do mnenja, da je bi-
lo »predindustrijsko kmetijstvo svet kulturno drugačnih ljudi, podvrženih
drugačnim ekonomskim pravilom«. Nasprotno pa angleška in nizozemska
srednjeveška ter zgodnjenovoveška »nova agrarna zgodovina zavrača to
hvaljenje drugačnosti evropskih pridelovalcev; sistematično raziskuje mo-
žnosti tržno utemeljenih razlag za podeželske pojave in za kmečko obnaša-
nje«. Pred koncem devetdesetih je ta pristop dospel celo v Francijo, ki je bila
»izvorni habitat kmečke mentalitete« (de Vries 1999,130). Niti ni potrebe
po natančnejšem preverjanju, da bi ugotovili, da pojmovanje kmečke eko-
nomske iniciativnosti, kakršnega podpira ta »nova« angleško-nizozemska
agrarna zgodovina, zmožnosti individualnega delovanja ne priznava vsem
Evropejcem zgodnjenovoveškega podeželja, temveč samo tistim v severo-
zahodni Evropi.
Kmečka mentaliteta si zasluži nekaj več besed od hladne zavrnitve. Vpliv
(zgodovinske) antropologije na dojemanje predmoderne kmečke družbe in
kulture kot drugačnega sveta je zagotovo odigral svojo vlogo pri minimizi-
ranju zanimanja kmetov za izboljšanje materialne blaginje. Ne gre pa poza-
biti, da so bili antropološko navdahnjeni mikrozgodovinski pristopi zmo-
žni odkriti kar nepričakovane razsežnosti individualnosti v predmoderni
podeželski družbi (Ginzburg 1976, slovenski prevod 2010). Po drugi strani
pa bi vsak zgodovinar, ki je seznanjen z viri iz sodnih procesov zgodnjega
novega veka, težko nasprotoval dejstvu, da so tedanji ljudje kazali vzorce
vedenja in ravnanja, ki niso ravno tisti, ki jih izkazuje zahodnjak 20. stole-
tja. Tudi v sodobni Evropi dobiček ni edino gibalo delovanja prav vsakega
človeka, zato tega ne gre pričakovati od ljudi v predindustrijskih družbah.
Dejansko je bil cel niz kulturnih vrednot in družbenih pravil precej druga-
čen od sodobnega, poleg tega pa se je razlikoval v prostoru in času. Vendar
to še ne pomeni, da predindustrijski kmetje niso bili sposobni ravnanja na
52
se. Trgu so se čim manj približevali. Njihove želje so bile tradicionalne: če
so bili premožnejši, so kupili več zemlje, zgradili večjo hišo, kopičili denar
ali ga porabili za velikanske pojedine. Navajeni so bili delati za preživetje,
ne pa za izboljšanje svojega blagostanja. Ko so se njihovi dohodki poveča-
li, so prenehali delati, saj niso bili vajeni rednega dela skozi daljša časovna
obdobja. Zanje je odločala usoda, na katero niso mogli vplivati, saj so bi-
li ujetniki nespremenljivih strukturnih omejitev (de Vries 1975, 205–206;
1994, 258; 1999, 121, 129). Klasični agrarni zgodovinarji, kot so Wilhelm
Abel, Slicher van Bath in Joan Thirsk, so prav tako »sprejemali ustreznost
malthuzijanskih modelov za evropsko kmetijstvo« (de Vries 1999, 129).
De Vries je posebej kritičen do »antropološkega razmišljanja o naravi
kmetstva kot kategorije človeške civilizacije«, ker vodi do mnenja, da je bi-
lo »predindustrijsko kmetijstvo svet kulturno drugačnih ljudi, podvrženih
drugačnim ekonomskim pravilom«. Nasprotno pa angleška in nizozemska
srednjeveška ter zgodnjenovoveška »nova agrarna zgodovina zavrača to
hvaljenje drugačnosti evropskih pridelovalcev; sistematično raziskuje mo-
žnosti tržno utemeljenih razlag za podeželske pojave in za kmečko obnaša-
nje«. Pred koncem devetdesetih je ta pristop dospel celo v Francijo, ki je bila
»izvorni habitat kmečke mentalitete« (de Vries 1999,130). Niti ni potrebe
po natančnejšem preverjanju, da bi ugotovili, da pojmovanje kmečke eko-
nomske iniciativnosti, kakršnega podpira ta »nova« angleško-nizozemska
agrarna zgodovina, zmožnosti individualnega delovanja ne priznava vsem
Evropejcem zgodnjenovoveškega podeželja, temveč samo tistim v severo-
zahodni Evropi.
Kmečka mentaliteta si zasluži nekaj več besed od hladne zavrnitve. Vpliv
(zgodovinske) antropologije na dojemanje predmoderne kmečke družbe in
kulture kot drugačnega sveta je zagotovo odigral svojo vlogo pri minimizi-
ranju zanimanja kmetov za izboljšanje materialne blaginje. Ne gre pa poza-
biti, da so bili antropološko navdahnjeni mikrozgodovinski pristopi zmo-
žni odkriti kar nepričakovane razsežnosti individualnosti v predmoderni
podeželski družbi (Ginzburg 1976, slovenski prevod 2010). Po drugi strani
pa bi vsak zgodovinar, ki je seznanjen z viri iz sodnih procesov zgodnjega
novega veka, težko nasprotoval dejstvu, da so tedanji ljudje kazali vzorce
vedenja in ravnanja, ki niso ravno tisti, ki jih izkazuje zahodnjak 20. stole-
tja. Tudi v sodobni Evropi dobiček ni edino gibalo delovanja prav vsakega
človeka, zato tega ne gre pričakovati od ljudi v predindustrijskih družbah.
Dejansko je bil cel niz kulturnih vrednot in družbenih pravil precej druga-
čen od sodobnega, poleg tega pa se je razlikoval v prostoru in času. Vendar
to še ne pomeni, da predindustrijski kmetje niso bili sposobni ravnanja na
52
