Page 63 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 63
Konceptualizacije in interpretacije v slovenskem zgodovinopisju (1956–2015)
njegovih podzvrsti je verjetno najodločneje izrazil Ferdo Gestrin in temu
vprašanju posvetil tudi nekaj pozornosti, pa čeprav pri tem ni bil povsem
sistematičen. Pojem podeželska trgovina je »v najširšem pomenu besede
pomenil vsako trgovanje na podeželju, toda sodobniki so ga pogosto upo-
rabljali tudi za označevanje kmečke trgovine, torej za tisti del podeželske
trgovine, ki so ga imeli v svojih rokah podložniki« (Gestrin 1973a, 73). Na tej
osnovi gre torej kmečko trgovino razumeti kot dejavnost izključno agrar-
nega prebivalstva, medtem ko so se v podeželsko trgovino vključevali tudi
drugi sloji. Gestrin je opozoril na »nujno vprašanje terminologije, še pose-
bej podrobne terminologije znotraj tovorništva, ki je nujno potrebna prav
zavoljo jasnosti glede na razne oblike te dejavnosti. [. . .] Za vso to različno
tovorništvo je treba uporabljati ustrezne pojme, oz. je treba najti ustrezne
opise«. Kmečko tovorjenje svojega lastnega blaga na prodaj je imenoval
»kmečko tovorništvo«. Tovorjenje proti plačilu za potrebe poklicnih me-
stnih trgovcev je opredelil kot »kmečko plačano tovorništvo«. Tovorjenje,
ki so ga podložniki opravljati kot obveznost do svojih gospodov (in za kar
so včasih prejemali odškodnino), pa je poimenoval »tlaško tovorništvo«.
Poleg teh kmečkih oblik je navedel še dve in ju označil s terminoma »tovor-
ništvo trgovcev« ter »poklicno tovorništvo« (Gestrin 1982a, 347).
Drug prispevek k razčlenjevanju tipologij in posledičnemu opredeljeva-
nju izrazov nam je zapustil Jože Šorn (1984, 43):
Torej moramo zelo širok pojem kmečko trgovanje specificirati in re-
či: O pravi kmečki trgovini, o kmečki trgovini v ožjem smislu besede
smemo govoriti, kadar je kmet unovčeval svoje lastne izdelke; kadar
je kupčeval z južnim sadjem, rižem in podobnimi dobrinami, v na-
sprotno smer pa dobavljal drugačno blago, potem je posnemal trgov-
ca na velike razdalje in se nekvalificirano vsiljeval v te posle; pri soli
gre za oskrbo z elementarno dobrino.
A v resnici se je s soljo tudi trgovalo in ne le zadoščalo domači potrebi.
Opirajoč se na zgoraj omenjeno Gestrinovo delitev, a tudi na Valenčiča, je v
novejšem času Miha Kosi razločil štiri »oblike« tovorništva »glede na oko-
liščine organizacije«, in sicer na tovorjenje, ki je potekalo »kot tlaka«, »kot
pomembna dodatna gospodarska dejavnost podložnikov za plačilo«, »kot
kmečka trgovina«² in »kot poklicno tovorništvo za potrebe trgovine v tr-
² Z ekonomskega in tudi s širšega vsebinskega vidika bi težko rekli, da kmečka trgovina pred-
stavlja obliko tovorjenja, temveč prej obratno, da je tovorjenje lastnih pridelkov in izdelkov
del procesa v kmečki trgovini.
61
njegovih podzvrsti je verjetno najodločneje izrazil Ferdo Gestrin in temu
vprašanju posvetil tudi nekaj pozornosti, pa čeprav pri tem ni bil povsem
sistematičen. Pojem podeželska trgovina je »v najširšem pomenu besede
pomenil vsako trgovanje na podeželju, toda sodobniki so ga pogosto upo-
rabljali tudi za označevanje kmečke trgovine, torej za tisti del podeželske
trgovine, ki so ga imeli v svojih rokah podložniki« (Gestrin 1973a, 73). Na tej
osnovi gre torej kmečko trgovino razumeti kot dejavnost izključno agrar-
nega prebivalstva, medtem ko so se v podeželsko trgovino vključevali tudi
drugi sloji. Gestrin je opozoril na »nujno vprašanje terminologije, še pose-
bej podrobne terminologije znotraj tovorništva, ki je nujno potrebna prav
zavoljo jasnosti glede na razne oblike te dejavnosti. [. . .] Za vso to različno
tovorništvo je treba uporabljati ustrezne pojme, oz. je treba najti ustrezne
opise«. Kmečko tovorjenje svojega lastnega blaga na prodaj je imenoval
»kmečko tovorništvo«. Tovorjenje proti plačilu za potrebe poklicnih me-
stnih trgovcev je opredelil kot »kmečko plačano tovorništvo«. Tovorjenje,
ki so ga podložniki opravljati kot obveznost do svojih gospodov (in za kar
so včasih prejemali odškodnino), pa je poimenoval »tlaško tovorništvo«.
Poleg teh kmečkih oblik je navedel še dve in ju označil s terminoma »tovor-
ništvo trgovcev« ter »poklicno tovorništvo« (Gestrin 1982a, 347).
Drug prispevek k razčlenjevanju tipologij in posledičnemu opredeljeva-
nju izrazov nam je zapustil Jože Šorn (1984, 43):
Torej moramo zelo širok pojem kmečko trgovanje specificirati in re-
či: O pravi kmečki trgovini, o kmečki trgovini v ožjem smislu besede
smemo govoriti, kadar je kmet unovčeval svoje lastne izdelke; kadar
je kupčeval z južnim sadjem, rižem in podobnimi dobrinami, v na-
sprotno smer pa dobavljal drugačno blago, potem je posnemal trgov-
ca na velike razdalje in se nekvalificirano vsiljeval v te posle; pri soli
gre za oskrbo z elementarno dobrino.
A v resnici se je s soljo tudi trgovalo in ne le zadoščalo domači potrebi.
Opirajoč se na zgoraj omenjeno Gestrinovo delitev, a tudi na Valenčiča, je v
novejšem času Miha Kosi razločil štiri »oblike« tovorništva »glede na oko-
liščine organizacije«, in sicer na tovorjenje, ki je potekalo »kot tlaka«, »kot
pomembna dodatna gospodarska dejavnost podložnikov za plačilo«, »kot
kmečka trgovina«² in »kot poklicno tovorništvo za potrebe trgovine v tr-
² Z ekonomskega in tudi s širšega vsebinskega vidika bi težko rekli, da kmečka trgovina pred-
stavlja obliko tovorjenja, temveč prej obratno, da je tovorjenje lastnih pridelkov in izdelkov
del procesa v kmečki trgovini.
61
