Page 67 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 67
Konceptualizacije in interpretacije v slovenskem zgodovinopisju (1956–2015)
Ta številka ne zajema kmečke proizvodnje v samooskrbne namene, kar je
pozitivno za našo obravnavo tržno usmerjenih dejavnosti. Po drugi strani
pa ne upošteva velikega rudnika v Idriji, katerega proizvodnja bi, če bi bi-
la vključena, zmanjšala navedeni delež »kmečke proizvodnje« (preglednica
2.3). Razlog za tako izbiro je, da je Idrija predstavljala upravni otok, ki ga je
neposredno upravljala finančna zbornica države. Kljub temu, da je zaradi
tega v strogo zgodovinskem smislu izločitev pravilna, se ta izbira zdi manj
smiselna, če želimo regionalno gospodarstvo razumeti kot celoto, nena-
zadnje zato, ker je idrijski rudnik vplival na gospodarske priložnosti tudi
izven svojega upravnega ozemlja. Po drugi strani pa je smiselno opozoriti,
da so številni idrijski delavci in rudarji izhajali iz kmečkih gospodinjstev
ter svoje delo v rudniku združevali z obdelovanjem majhnih parcel v oko-
lici Idrije in s sodelovanjem pri opravilih na domačih kmetijah, iz katerih
so izvirali (Verbič 1952–1953, 534–535; Valentinitsch 1981, slovenski prevod
2020) – to pa bi ponovno povečalo delež kmečke proizvodnje v industriji.
Šornov poudarek, da njegove vrednosti predstavljajo le oceno, ki temelji
na lastnih poglobljenih raziskovalnih izkušnjah, »ker kljub pregledanemu
arhivskemu gradivu še nismo izsledili stvarnih podatkov, ki bi pomagali
zaokrožiti podobo do verjetnosti« (1984, 62), in to ravno v knjigi, polni
številk in posebej posvečeni »začetkom industrije,« nazorno priča o težav-
nosti kvantificiranja pojavov v slovenski zgodovini podeželja (preglednica
2.3). Razlog za tako stanje moremo le delno iskati v sposobnosti in pristopu
zgodovinarjev, saj pomembno vlogo pri tem igrajo viri: celo pri zbiranju po-
datkov ter kategoriziranju industrijskih in obrtnih panog v drugi polovici
18. stoletja je avtorjem državnih pregledov v različnih deželah uspelo apli-
cirati različne kriterije ter s tem ustvariti zbirke kvantitativnih vrednosti
za Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško in Trst, ki med seboj niso povsem
primerljive (str. 74–75).
Na temo kvantifikacije neagrarne dimenzije kmečke ekonomije je Ge-
strin v svojih delih prispeval veliko količino podatkov in informacij o po-
sameznih primerih, ki pa jih je težko povezati v koherentno celoto, ki bi
ne bila le narativne narave, temveč tudi kvantitativno osnovana. Da se je
tega problema zavedal, je razvidno iz temu vprašanju posebej posvečene-
ga prispevka, ki ga je sam opredelil kot »prvi poskus« v tej smeri »oz. po-
skus prikaza metode za izračun, ali bolje, za približno oceno obsega kmeč-
ke trgovine« (Gestrin 1978, 169). Čeprav tega vprašanja in tudi ne posebej
predlagane metode na tem mestu ne moremo poglobljeno prikazati ter še
manj obravnavati, vseeno velja vsaj omeniti, da je na podlagi rezultatov
svojih raziskav v Gestrinovo oceno podvomil Valenčič, po mnenju katere-
65
Ta številka ne zajema kmečke proizvodnje v samooskrbne namene, kar je
pozitivno za našo obravnavo tržno usmerjenih dejavnosti. Po drugi strani
pa ne upošteva velikega rudnika v Idriji, katerega proizvodnja bi, če bi bi-
la vključena, zmanjšala navedeni delež »kmečke proizvodnje« (preglednica
2.3). Razlog za tako izbiro je, da je Idrija predstavljala upravni otok, ki ga je
neposredno upravljala finančna zbornica države. Kljub temu, da je zaradi
tega v strogo zgodovinskem smislu izločitev pravilna, se ta izbira zdi manj
smiselna, če želimo regionalno gospodarstvo razumeti kot celoto, nena-
zadnje zato, ker je idrijski rudnik vplival na gospodarske priložnosti tudi
izven svojega upravnega ozemlja. Po drugi strani pa je smiselno opozoriti,
da so številni idrijski delavci in rudarji izhajali iz kmečkih gospodinjstev
ter svoje delo v rudniku združevali z obdelovanjem majhnih parcel v oko-
lici Idrije in s sodelovanjem pri opravilih na domačih kmetijah, iz katerih
so izvirali (Verbič 1952–1953, 534–535; Valentinitsch 1981, slovenski prevod
2020) – to pa bi ponovno povečalo delež kmečke proizvodnje v industriji.
Šornov poudarek, da njegove vrednosti predstavljajo le oceno, ki temelji
na lastnih poglobljenih raziskovalnih izkušnjah, »ker kljub pregledanemu
arhivskemu gradivu še nismo izsledili stvarnih podatkov, ki bi pomagali
zaokrožiti podobo do verjetnosti« (1984, 62), in to ravno v knjigi, polni
številk in posebej posvečeni »začetkom industrije,« nazorno priča o težav-
nosti kvantificiranja pojavov v slovenski zgodovini podeželja (preglednica
2.3). Razlog za tako stanje moremo le delno iskati v sposobnosti in pristopu
zgodovinarjev, saj pomembno vlogo pri tem igrajo viri: celo pri zbiranju po-
datkov ter kategoriziranju industrijskih in obrtnih panog v drugi polovici
18. stoletja je avtorjem državnih pregledov v različnih deželah uspelo apli-
cirati različne kriterije ter s tem ustvariti zbirke kvantitativnih vrednosti
za Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško in Trst, ki med seboj niso povsem
primerljive (str. 74–75).
Na temo kvantifikacije neagrarne dimenzije kmečke ekonomije je Ge-
strin v svojih delih prispeval veliko količino podatkov in informacij o po-
sameznih primerih, ki pa jih je težko povezati v koherentno celoto, ki bi
ne bila le narativne narave, temveč tudi kvantitativno osnovana. Da se je
tega problema zavedal, je razvidno iz temu vprašanju posebej posvečene-
ga prispevka, ki ga je sam opredelil kot »prvi poskus« v tej smeri »oz. po-
skus prikaza metode za izračun, ali bolje, za približno oceno obsega kmeč-
ke trgovine« (Gestrin 1978, 169). Čeprav tega vprašanja in tudi ne posebej
predlagane metode na tem mestu ne moremo poglobljeno prikazati ter še
manj obravnavati, vseeno velja vsaj omeniti, da je na podlagi rezultatov
svojih raziskav v Gestrinovo oceno podvomil Valenčič, po mnenju katere-
65
