Page 64 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 64
eksander Panjek
gih in mestih,« pri čemer je utemeljeno opozoril, da so se »oblike kmečkega
tovorjenja [. . .] prepletale med seboj« (Kosi 1998, 139).
Iz teh razčlenitev lahko izluščimo, da je kmečko trgovino v ožjem smi-
slu razumeti kot trgovanje z lastnimi pridelki in izdelki, ki pa zahteva tudi
tovorjenje svojega blaga. Trgovanje s tujim blagom se od tega razlikuje, a
tudi v tem primeru je bilo treba tovoriti. V ekonomskem smislu spet dru-
gačna dejavnost je tovorjenje za nekoga tretjega (pri čemer je razlika, če je
to trgovec ali fevdalec). Dejstvo pa je, da so se te različne oblike dejavno-
sti prepletale, saj jih je na isti poti kmet lahko izvajal hkrati. Tako so lah-
ko kmetje na primer trgovali in tovorili svoje blago ter hkrati blago svojih
sosedov. Verjetno se tudi zaradi tega, kljub upoštevanju obstoja različnih
oblik tovorništva in njihovega le delnega prekrivanja s kmečko trgovino v
ožjem smislu, izraz »kmečka trgovina« še vedno lahko razume tudi v širšem
pomenu, kot skupek kmečkih dejavnosti na področju trgovine in prometa.³
Vsekakor pa je z ekonomskega vidika in zavoljo natančnejšega razume-
vanja pojava (ter kmečke ekonomije nasploh) po mojem mnenju smiselno
izhajati iz osnovne ugotovitve, da gre v vseh navedenih primerih za de-
javnosti iz terciarnega sektorja, ki sodijo na področje trgovine in prome-
ta. Zaradi tega bi k tej skupini veljalo dodati še druge oblike dejavnosti,
ki so tesno povezane s tem področjem, kot je npr. nudenje vprežne živine
za transport ter krme in drugih sorodnih storitev (hlev, gostišče). Isto ve-
lja za popotno trgovanje v obliki nosaštva (krošnjarjenje, kramarstvo) in
nenazadnje za tihotapstvo (ki ga upošteva tudi Gestrin). Zato bomo med
kmečkimi dejavnostmi na področju trgovine in prometa razlikovali med
sledečimi tipologijami: trgovanje z lastnimi pridelki in izdelki (ki vključuje
preprodajo nabavljenega blaga ter transport), transport (tovorjenje in pre-
vozništvo) tujega blaga, storitve na področju trgovine in transporta (od-
daja vprežne živine, prodaja krme, nudenje namestitve), krošnjarjenje ter
tihotapstvo.
Gestrin je predlagal tudi periodizacijo kmečke trgovine in razvoja nje-
nih oblik med poznim srednjim ter zgodnjim novim vekom, njene začetke
pa je postavil v 13. stoletje. Opredelil je dve obdobji, in sicer prvo in dru-
go »stopnjo komercializacije zemljiškega gospostva«, ki jima po njegovem
odgovarjajo tudi različne stopnje razvoja kmečkih dejavnosti na področju
trgovine in tovorništva. V prvem obdobju, od 13. do sredine 14. stoletja, je
razvoj mest, rudarstva, fužinarstva in trgovine ustvarjal ugodno okolje za
kmečko udejstvovanje na trgu. Trgovina na podeželju ni bila več omejena
³ Tako se ta izraz npr. uporablja v Štih in Simoniti (2010) in s tako rabo je mogoče soglašati.
62
gih in mestih,« pri čemer je utemeljeno opozoril, da so se »oblike kmečkega
tovorjenja [. . .] prepletale med seboj« (Kosi 1998, 139).
Iz teh razčlenitev lahko izluščimo, da je kmečko trgovino v ožjem smi-
slu razumeti kot trgovanje z lastnimi pridelki in izdelki, ki pa zahteva tudi
tovorjenje svojega blaga. Trgovanje s tujim blagom se od tega razlikuje, a
tudi v tem primeru je bilo treba tovoriti. V ekonomskem smislu spet dru-
gačna dejavnost je tovorjenje za nekoga tretjega (pri čemer je razlika, če je
to trgovec ali fevdalec). Dejstvo pa je, da so se te različne oblike dejavno-
sti prepletale, saj jih je na isti poti kmet lahko izvajal hkrati. Tako so lah-
ko kmetje na primer trgovali in tovorili svoje blago ter hkrati blago svojih
sosedov. Verjetno se tudi zaradi tega, kljub upoštevanju obstoja različnih
oblik tovorništva in njihovega le delnega prekrivanja s kmečko trgovino v
ožjem smislu, izraz »kmečka trgovina« še vedno lahko razume tudi v širšem
pomenu, kot skupek kmečkih dejavnosti na področju trgovine in prometa.³
Vsekakor pa je z ekonomskega vidika in zavoljo natančnejšega razume-
vanja pojava (ter kmečke ekonomije nasploh) po mojem mnenju smiselno
izhajati iz osnovne ugotovitve, da gre v vseh navedenih primerih za de-
javnosti iz terciarnega sektorja, ki sodijo na področje trgovine in prome-
ta. Zaradi tega bi k tej skupini veljalo dodati še druge oblike dejavnosti,
ki so tesno povezane s tem področjem, kot je npr. nudenje vprežne živine
za transport ter krme in drugih sorodnih storitev (hlev, gostišče). Isto ve-
lja za popotno trgovanje v obliki nosaštva (krošnjarjenje, kramarstvo) in
nenazadnje za tihotapstvo (ki ga upošteva tudi Gestrin). Zato bomo med
kmečkimi dejavnostmi na področju trgovine in prometa razlikovali med
sledečimi tipologijami: trgovanje z lastnimi pridelki in izdelki (ki vključuje
preprodajo nabavljenega blaga ter transport), transport (tovorjenje in pre-
vozništvo) tujega blaga, storitve na področju trgovine in transporta (od-
daja vprežne živine, prodaja krme, nudenje namestitve), krošnjarjenje ter
tihotapstvo.
Gestrin je predlagal tudi periodizacijo kmečke trgovine in razvoja nje-
nih oblik med poznim srednjim ter zgodnjim novim vekom, njene začetke
pa je postavil v 13. stoletje. Opredelil je dve obdobji, in sicer prvo in dru-
go »stopnjo komercializacije zemljiškega gospostva«, ki jima po njegovem
odgovarjajo tudi različne stopnje razvoja kmečkih dejavnosti na področju
trgovine in tovorništva. V prvem obdobju, od 13. do sredine 14. stoletja, je
razvoj mest, rudarstva, fužinarstva in trgovine ustvarjal ugodno okolje za
kmečko udejstvovanje na trgu. Trgovina na podeželju ni bila več omejena
³ Tako se ta izraz npr. uporablja v Štih in Simoniti (2010) in s tako rabo je mogoče soglašati.
62
