Page 66 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 66
ksander Panjek
V periodizaciji in sistemizaciji oblik neagrarnega delovanja kmečkega
prebivalstva se je preizkusil tudi Bogo Grafenauer, pri čemer velja poudari-
ti, da je za razliko od Gestrina, ki se je osredotočil predvsem na dejavnosti,
povezane s trgovino, v svojo shemo vključil tudi dejavnosti sekundarnega
sektorja, torej industrijske. Tako kot Gestrin je prva pričevanja o udejstvo-
vanju slovenskega kmeta v trgovini zaznal v 13. stoletju na osnovi infor-
macij iz Pirana o obstoju naturalne menjave žita za morsko sol (leta 1274),
ki je po njegovem predstavljala »temeljno podlago« za kmečko trgovino.
Nato je kmečko trgovanje zajelo raznovrstno blago ter vse slovenske de-
žele, o čemer je prve pokazatelje videl v meščanskih pritožbah na ta račun
iz 14. stoletja, ki so jim sledili spori o podeželski trgovini v 16. in 17. stole-
tju. Še kasneje, sredi 18. stoletja, »kmečka trgovina ob razvoju primorskih
pristanišč zraste v prevozništvo«. Sicer je Grafenauer uzrl še dve povezavi
med kmečko ekonomijo in neagrarnimi dejavnostmi: »Druga povezava z
neagrarno dejavnostjo je bilo tovorništvo blaga za fužine« in »končno se pri
vaškem prebivalstvu uveljavlja tudi založniško razmerje z velikimi trgovci,
ki organizirajo podeželsko obrtno proizvodnjo« (1970, 627–628).
Dejansko lahko navedene proteste mestnih trgovcev in ponavljajoče se
prepovedi kmečke trgovine razumemo kot potrditev njenega obstoja ter
morda celo živahnosti skozi daljše obdobje. Tovrstne pritožbe so segale v
pozni srednji vek in »v glavnem pojenjale šele v šestdesetih letih 18. sto-
letja«. Povzročile so niz pravnih prepovedi kmečke trgovine na Kranjskem
skozi ves zgodnji novi vek (leta 1552, 1568, 1602, 1661, 1691, 1725), vendar
so v vseh primerih kmalu zatem sledile sprostitve. Zadnja od slednjih iz
leta 1737 je določala vrste blaga, dovoljene za kmečko trgovino, in jih opre-
deljevala kot vse, »kar je proizvedel kmet sam«, pri čemer je navajala kar
štirideset (!) možnih izdelkov. Nasploh so v 18. stoletju merkantilistični
in fiziokratski ukrepi habsburške države v svojem procesu modernizacije
pripomogli k uveljavitvi obdobja gospodarske rasti, ki je prinesla nove in
širše priložnosti tudi tržnim dejavnostim kmetov (Šorn 1984, 40–43). Tako
lahko tudi po Šornovem mnenju ugotovimo, da je 18. stoletje prestavljalo
obdobje okrepljenega poseganja kmetov v trgovino.
Kot je bilo že omenjeno, tržno usmerjena kmečka aktivnost v slovenskih
deželah ni bila omejena na dejavnosti, povezane s transportom v terciar-
nem sektorju, saj so se kmetje udejstvovali tudi na industrijskem področju.
Čeprav to velja tudi za 16. in 17. stoletje, je fazo znatnejše rasti kmečke in-
dustrijske proizvodnje zaznati v drugi polovici 18. stoletja, torej enako kot
pri kmečki trgovini. Za slednje obdobje je Šorn previdno ocenil, da je 29
industrijske proizvodnje na trgu vojvodine Kranjske izviralo od kmetov.
64
V periodizaciji in sistemizaciji oblik neagrarnega delovanja kmečkega
prebivalstva se je preizkusil tudi Bogo Grafenauer, pri čemer velja poudari-
ti, da je za razliko od Gestrina, ki se je osredotočil predvsem na dejavnosti,
povezane s trgovino, v svojo shemo vključil tudi dejavnosti sekundarnega
sektorja, torej industrijske. Tako kot Gestrin je prva pričevanja o udejstvo-
vanju slovenskega kmeta v trgovini zaznal v 13. stoletju na osnovi infor-
macij iz Pirana o obstoju naturalne menjave žita za morsko sol (leta 1274),
ki je po njegovem predstavljala »temeljno podlago« za kmečko trgovino.
Nato je kmečko trgovanje zajelo raznovrstno blago ter vse slovenske de-
žele, o čemer je prve pokazatelje videl v meščanskih pritožbah na ta račun
iz 14. stoletja, ki so jim sledili spori o podeželski trgovini v 16. in 17. stole-
tju. Še kasneje, sredi 18. stoletja, »kmečka trgovina ob razvoju primorskih
pristanišč zraste v prevozništvo«. Sicer je Grafenauer uzrl še dve povezavi
med kmečko ekonomijo in neagrarnimi dejavnostmi: »Druga povezava z
neagrarno dejavnostjo je bilo tovorništvo blaga za fužine« in »končno se pri
vaškem prebivalstvu uveljavlja tudi založniško razmerje z velikimi trgovci,
ki organizirajo podeželsko obrtno proizvodnjo« (1970, 627–628).
Dejansko lahko navedene proteste mestnih trgovcev in ponavljajoče se
prepovedi kmečke trgovine razumemo kot potrditev njenega obstoja ter
morda celo živahnosti skozi daljše obdobje. Tovrstne pritožbe so segale v
pozni srednji vek in »v glavnem pojenjale šele v šestdesetih letih 18. sto-
letja«. Povzročile so niz pravnih prepovedi kmečke trgovine na Kranjskem
skozi ves zgodnji novi vek (leta 1552, 1568, 1602, 1661, 1691, 1725), vendar
so v vseh primerih kmalu zatem sledile sprostitve. Zadnja od slednjih iz
leta 1737 je določala vrste blaga, dovoljene za kmečko trgovino, in jih opre-
deljevala kot vse, »kar je proizvedel kmet sam«, pri čemer je navajala kar
štirideset (!) možnih izdelkov. Nasploh so v 18. stoletju merkantilistični
in fiziokratski ukrepi habsburške države v svojem procesu modernizacije
pripomogli k uveljavitvi obdobja gospodarske rasti, ki je prinesla nove in
širše priložnosti tudi tržnim dejavnostim kmetov (Šorn 1984, 40–43). Tako
lahko tudi po Šornovem mnenju ugotovimo, da je 18. stoletje prestavljalo
obdobje okrepljenega poseganja kmetov v trgovino.
Kot je bilo že omenjeno, tržno usmerjena kmečka aktivnost v slovenskih
deželah ni bila omejena na dejavnosti, povezane s transportom v terciar-
nem sektorju, saj so se kmetje udejstvovali tudi na industrijskem področju.
Čeprav to velja tudi za 16. in 17. stoletje, je fazo znatnejše rasti kmečke in-
dustrijske proizvodnje zaznati v drugi polovici 18. stoletja, torej enako kot
pri kmečki trgovini. Za slednje obdobje je Šorn previdno ocenil, da je 29
industrijske proizvodnje na trgu vojvodine Kranjske izviralo od kmetov.
64
