Page 69 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 69
Konceptualizacije in interpretacije v slovenskem zgodovinopisju (1956–2015)
ske dinamike se dobro sklada s prehodom iz faze rasti v obdobje »krize«
ali vsaj »stagnacije« v italijanskem gospodarskem prostoru, kar je bil iz-
raz splošnega premika gospodarskega težišča iz sredozemske v severoza-
hodno Evropo, ki je zajel tudi sosednjo Beneško republiko (Romano 1992;
Malanima 1998; Tenenti 1961). K temu je mogoče dodati negativne učinke
šibkosti drugega pomembnega trga, in sicer nemških dežel, zaradi tridese-
tletne vojne in njenih posledic. Kljub temu pa še ne premoremo trdnejših
kvantitativnih temeljev za potrditev take interpretacije.
Na podlagi regresije industrijskih dejavnosti je Žarko Lazarević nedavno
identificiral »dve obdobji izrazite diskontinuitete,« ko je v slovenskih de-
želah potekal proces (protoindustrijske) »deindustrializacije« in »reagrari-
zacije«, to sta ravno 17. stoletje in kasneje še 19. Morda je še pomembnejši
njegov poudarek, da tukajšnje razmeroma majhno gospodarstvo ni zmoglo
ustvarjati zadostnega domačega povpraševanja, ki bi lahko podprlo eko-
nomski razvoj na osnovi internih dejavnikov, zato sta bila sekundarni in
terciarni sektor na Slovenskem »v tesni korelaciji z obsegom zunanjega
povpraševanja in drugih eksogenih dejavnikov«.⁵ V zgodnjem novem ve-
ku pa so zunanji trg, ki je poganjal slovensko gospodarstvo in bil »gibalo
storitvenih in protoindustrijskih dejavnosti v slovenskem prostoru,« se-
stavljale ravno italijanske države in posebej Beneška republika (Lazarević
2015, 27–29, 35–36), katerih ekonomsko krivuljo v tem obdobju smo prav-
kar očrtali.
Če to ugotovitev povežemo z zgoraj navedenimi makroekonomskimi
učinki kmečkih dejavnosti v sekundarnem in terciarnem sektorju, je mo-
goče predlagati interpretacijo, po kateri imamo v predindustrijskem ob-
dobju na Slovenskem opraviti z izvozno gnano kmečko ekonomijo (angl.
export-led).
Vprašanje kvantifikacije je seveda mogoče prenesti z makro ravni in si
ga zastaviti tudi na mikro ravni kmetije oz. posameznega kmečkega go-
spodinjstva, a tudi na tem področju še ne moremo računati na oprijemlji-
ve osnove. Zato je z oceno, po kateri »se je gmotni položaj podložnikov
večji del 17. stoletja poslabševal« (Štih in Simoniti 2010, 269), mogoče so-
glašati bolj po občutku in analogiji z ekonomskimi dinamikami v širšem
regionalnem prostoru, kot pa jo podpreti s podatki in z dokazi. Na težav-
nost rekonstrukcije gospodarskega računa posamezne kmetije je opozo-
⁵ Pri Lazareviću je na podlagi terminologije, ki jo uporablja (protoindustrija, deindustrializa-
cija, povpraševanje, eksogeni dejavniki), vidna domačnost v mednarodnem zgodovinopisj-
mu.
67
ske dinamike se dobro sklada s prehodom iz faze rasti v obdobje »krize«
ali vsaj »stagnacije« v italijanskem gospodarskem prostoru, kar je bil iz-
raz splošnega premika gospodarskega težišča iz sredozemske v severoza-
hodno Evropo, ki je zajel tudi sosednjo Beneško republiko (Romano 1992;
Malanima 1998; Tenenti 1961). K temu je mogoče dodati negativne učinke
šibkosti drugega pomembnega trga, in sicer nemških dežel, zaradi tridese-
tletne vojne in njenih posledic. Kljub temu pa še ne premoremo trdnejših
kvantitativnih temeljev za potrditev take interpretacije.
Na podlagi regresije industrijskih dejavnosti je Žarko Lazarević nedavno
identificiral »dve obdobji izrazite diskontinuitete,« ko je v slovenskih de-
želah potekal proces (protoindustrijske) »deindustrializacije« in »reagrari-
zacije«, to sta ravno 17. stoletje in kasneje še 19. Morda je še pomembnejši
njegov poudarek, da tukajšnje razmeroma majhno gospodarstvo ni zmoglo
ustvarjati zadostnega domačega povpraševanja, ki bi lahko podprlo eko-
nomski razvoj na osnovi internih dejavnikov, zato sta bila sekundarni in
terciarni sektor na Slovenskem »v tesni korelaciji z obsegom zunanjega
povpraševanja in drugih eksogenih dejavnikov«.⁵ V zgodnjem novem ve-
ku pa so zunanji trg, ki je poganjal slovensko gospodarstvo in bil »gibalo
storitvenih in protoindustrijskih dejavnosti v slovenskem prostoru,« se-
stavljale ravno italijanske države in posebej Beneška republika (Lazarević
2015, 27–29, 35–36), katerih ekonomsko krivuljo v tem obdobju smo prav-
kar očrtali.
Če to ugotovitev povežemo z zgoraj navedenimi makroekonomskimi
učinki kmečkih dejavnosti v sekundarnem in terciarnem sektorju, je mo-
goče predlagati interpretacijo, po kateri imamo v predindustrijskem ob-
dobju na Slovenskem opraviti z izvozno gnano kmečko ekonomijo (angl.
export-led).
Vprašanje kvantifikacije je seveda mogoče prenesti z makro ravni in si
ga zastaviti tudi na mikro ravni kmetije oz. posameznega kmečkega go-
spodinjstva, a tudi na tem področju še ne moremo računati na oprijemlji-
ve osnove. Zato je z oceno, po kateri »se je gmotni položaj podložnikov
večji del 17. stoletja poslabševal« (Štih in Simoniti 2010, 269), mogoče so-
glašati bolj po občutku in analogiji z ekonomskimi dinamikami v širšem
regionalnem prostoru, kot pa jo podpreti s podatki in z dokazi. Na težav-
nost rekonstrukcije gospodarskega računa posamezne kmetije je opozo-
⁵ Pri Lazareviću je na podlagi terminologije, ki jo uporablja (protoindustrija, deindustrializa-
cija, povpraševanje, eksogeni dejavniki), vidna domačnost v mednarodnem zgodovinopisj-
mu.
67
