Page 79 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 79
Konceptualizacije in interpretacije v slovenskem zgodovinopisju (1956–2015)
in poudarjajo kmetovo željo po dobičku, katere obstoj seveda predposta-
vlja bistveno zavestnejše in samostojnejše kmečko odločanje. Ravno zato,
ker se kmetovi samostojni vzgibi nekako izgubijo v interpretacijah, a igrajo
pomembno vlogo v konceptu integrirane kmečke ekonomije, ki ga predsta-
vljamo v naslednjem poglavju, bomo temu vidiku posvetili še nekaj odstav-
kov.
Za začetek bomo podvomili v uveljavljeno paradigmo, da so bili (pre)-
majhne kmetije, njihovo drobljenje in ustanavljanje novih enot z zelo ma-
lo obdelovalne zemlje posledica pritiska demografske rasti, kar je s seboj
prinašalo nujno poseganje po »dodatnih« dohodkih.
Marsikaj se pojasni že z Žontarjevo predstavitvijo diskusij o določilih
policijskega reda za Kranjsko sredi 16. stoletja, objavljeno v petdesetih le-
tih prejšnjega stoletja. Po tem, ko jim odvzamemo polemični in negativni
predznak, je iz argumentacij plemstva mogoče izluščiti sliko procesa vzpo-
stavljanja novih kmečkih enot in gospodinjstev na slovenskem podeželju,
ki zelo jasno prikazuje, kako je bilo osamosvajanje mladih kmečkih mož
in vzpostavljanje novih gospodinjstev brez zadostne zemlje za preživlja-
nje prej kot posledica zunanjega (demografskega ali drugega) pritiska stvar
proste in zavestne izbire, ki je slonela na predpostavki, da je mogoče živeti
tudi od drugih virov dohodka poleg kmetovanja. »Na Kranjskem obstaja
občutna težava [z vidika plemstva] v tem, da na kmetih skoraj noben mlad
kmečki fant noče služiti, marveč se oženi, si postavi hišico na gmajni, po-
stane podružnik ali gostuje pri podložnikih, dela v dnini in se ukvarja z
raznim kupčevanjem, pogosto bolj kot naseljeni podložniki« (Žontar 1956–
1957, 80). Pri tem so kmečki fantje raje zapuščali domača gospostva in od-
hajali v »tuje službe«, kot pa delali na družinski kmetiji, očetje podložniki
so po lastni presoji svoje sinove poročali in jih dajali »učiti kakšne obrti«
ter pod svojo streho prosto jemali poročene in samske gostače. Podružniki
so si na gmajni gradili hišice, urejali in ograjevali vrtove ter sejali žito, in
to z dovoljenjem gosposke ali pa kmečkih podložnikov, ki so jim pri tem
tudi pomagali. Podružniki in gostači so se ukvarjali z »dninarskim delom
in svojim rokodelstvom«, a tudi z drugimi dejavnostmi, ki so bile dovoljene
le »naseljenim kmetom« (str. 80–81). Kmečki sinovi, podružniki in gostači
so v obdobju poletnega dela na polju odhajali »iz dežele na mlatev, trgatev
ali drugo delo« (str. 80–81).
Tudi interpretacija samega Josipa Žontarja potrjuje, da je razloge za
kmečko poseganje po virih dohodka na trgu treba iskati bolj v kmečki ini-
ciativnosti in podjetnosti pri izrabi tržnih priložnosti kot pa v zunanjih
dejavnikih prisile ter da je pri »kmečkem sloju [. . .] mogoče govoriti o del-
77
in poudarjajo kmetovo željo po dobičku, katere obstoj seveda predposta-
vlja bistveno zavestnejše in samostojnejše kmečko odločanje. Ravno zato,
ker se kmetovi samostojni vzgibi nekako izgubijo v interpretacijah, a igrajo
pomembno vlogo v konceptu integrirane kmečke ekonomije, ki ga predsta-
vljamo v naslednjem poglavju, bomo temu vidiku posvetili še nekaj odstav-
kov.
Za začetek bomo podvomili v uveljavljeno paradigmo, da so bili (pre)-
majhne kmetije, njihovo drobljenje in ustanavljanje novih enot z zelo ma-
lo obdelovalne zemlje posledica pritiska demografske rasti, kar je s seboj
prinašalo nujno poseganje po »dodatnih« dohodkih.
Marsikaj se pojasni že z Žontarjevo predstavitvijo diskusij o določilih
policijskega reda za Kranjsko sredi 16. stoletja, objavljeno v petdesetih le-
tih prejšnjega stoletja. Po tem, ko jim odvzamemo polemični in negativni
predznak, je iz argumentacij plemstva mogoče izluščiti sliko procesa vzpo-
stavljanja novih kmečkih enot in gospodinjstev na slovenskem podeželju,
ki zelo jasno prikazuje, kako je bilo osamosvajanje mladih kmečkih mož
in vzpostavljanje novih gospodinjstev brez zadostne zemlje za preživlja-
nje prej kot posledica zunanjega (demografskega ali drugega) pritiska stvar
proste in zavestne izbire, ki je slonela na predpostavki, da je mogoče živeti
tudi od drugih virov dohodka poleg kmetovanja. »Na Kranjskem obstaja
občutna težava [z vidika plemstva] v tem, da na kmetih skoraj noben mlad
kmečki fant noče služiti, marveč se oženi, si postavi hišico na gmajni, po-
stane podružnik ali gostuje pri podložnikih, dela v dnini in se ukvarja z
raznim kupčevanjem, pogosto bolj kot naseljeni podložniki« (Žontar 1956–
1957, 80). Pri tem so kmečki fantje raje zapuščali domača gospostva in od-
hajali v »tuje službe«, kot pa delali na družinski kmetiji, očetje podložniki
so po lastni presoji svoje sinove poročali in jih dajali »učiti kakšne obrti«
ter pod svojo streho prosto jemali poročene in samske gostače. Podružniki
so si na gmajni gradili hišice, urejali in ograjevali vrtove ter sejali žito, in
to z dovoljenjem gosposke ali pa kmečkih podložnikov, ki so jim pri tem
tudi pomagali. Podružniki in gostači so se ukvarjali z »dninarskim delom
in svojim rokodelstvom«, a tudi z drugimi dejavnostmi, ki so bile dovoljene
le »naseljenim kmetom« (str. 80–81). Kmečki sinovi, podružniki in gostači
so v obdobju poletnega dela na polju odhajali »iz dežele na mlatev, trgatev
ali drugo delo« (str. 80–81).
Tudi interpretacija samega Josipa Žontarja potrjuje, da je razloge za
kmečko poseganje po virih dohodka na trgu treba iskati bolj v kmečki ini-
ciativnosti in podjetnosti pri izrabi tržnih priložnosti kot pa v zunanjih
dejavnikih prisile ter da je pri »kmečkem sloju [. . .] mogoče govoriti o del-
77
