Page 77 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 77
Konceptualizacije in interpretacije v slovenskem zgodovinopisju (1956–2015)
gospodarskem razvoju na vasi razvijala tudi druga, čeprav redkejša in ma-
loštevilnejša skupina kmetov, ki so si s trgovanjem pridobili precejšnje
premoženje in se vzdignili nad povprečje svojih sovaščanov« (Grafenau-
er 1974, 133–134). To pomeni, da je Grafenauer upošteval tudi možnost,
da bi neagrarni viri dohodka ne predstavljali le načina za doseganje ravni
preživetja in da preživetje vendarle ni bilo edino zamisljivo gibalo kmečke
ekonomije – kmetje so z neagrarnimi dejavnostmi vsaj v nekaterih prime-
rih tudi izboljševali svoje gmotne pogoje in življenjski standard, dvigovali
svoj družbeni položaj ter (nenazadnje) k temu tudi zavestno težili. Tako
gledanje se nekako potrjuje v njegovem razumevanju ekonomskih ozadij
kmečkih uporov (1973, 27–29):
Ta gospodarski razvoj v smereh zgodnjega kapitalizma je deloval na
osebni položaj podložnikov v smislu sprostitve [. . .]. Gospodarske
možnosti so praktično nudile mnogo možnosti za premik podložni-
kov. Posebno tovorništvo je čedalje bolj odpiralo podložnikom in nji-
hovim sinovom vrata v poslovno življenje in v svet, kamor ni segala
moč njegovih gospodov. Tudi kolikor so sinovi ostali v domačih kra-
jih, so nekateri postali kajžarji ali gostači in jih zemljiški gospodje
očetove domačije niso mogli pripraviti do tega, da bi služili njim. [. . .]
Še tedaj [1570] so podložniški sinovi dejansko odhajali, kamor so ho-
teli. [. . .] Prav ko si iščejo kmetje večje dohodke v svojem trgovanju,
so nastajale od srede 16. stoletja naprej nove mitnice in pregraje trgo-
vanja, združene tudi s povečevanjem mitninskih tarif [. . .]. Zato pač
ni slučajno, da je v široki vstaji največkrat poudarjena uporniška zah-
teva odprava mitnic in mitnin na poti »proti morju«, boj za svobodo
cest in kmečkega trgovanja ter da je puntarski nastop proti mitnicam
in mitničarjem ostrejši kot njihov nastop proti graščinam.
Na tej točki smo ponovno pri temeljnem vprašanju o genezi poseganja
kmeta na trg, ki kaže na nekakšno dvojnost, na dve vzporedni interpre-
taciji v slovenskem zgodovinopisju, ki soobstajata druga ob drugi pri is-
tih avtorjih. To je obveljalo vse do današnjih dni. V novejšem delu se si-
cer najde sistematizacija »razlogov« za večjo koncentracijo tovorništva v
nekaterih krajih, ki jih Miha Kosi (1998, 142) identificira štiri, med kate-
rimi sta tudi »možnost kmečke trgovine« in »razvoj fužinarstva [. . .], ki je
terjal transport«, ki bi ju bilo mogoče drugače ubesediti tudi kot zavestno
izkoriščanje priložnosti s strani kmetov, vendar ob razlogu, ki se mu pra-
vi »stanje kmetijstva (predvsem majhna posest in slabši naravni pogoji za
75
gospodarskem razvoju na vasi razvijala tudi druga, čeprav redkejša in ma-
loštevilnejša skupina kmetov, ki so si s trgovanjem pridobili precejšnje
premoženje in se vzdignili nad povprečje svojih sovaščanov« (Grafenau-
er 1974, 133–134). To pomeni, da je Grafenauer upošteval tudi možnost,
da bi neagrarni viri dohodka ne predstavljali le načina za doseganje ravni
preživetja in da preživetje vendarle ni bilo edino zamisljivo gibalo kmečke
ekonomije – kmetje so z neagrarnimi dejavnostmi vsaj v nekaterih prime-
rih tudi izboljševali svoje gmotne pogoje in življenjski standard, dvigovali
svoj družbeni položaj ter (nenazadnje) k temu tudi zavestno težili. Tako
gledanje se nekako potrjuje v njegovem razumevanju ekonomskih ozadij
kmečkih uporov (1973, 27–29):
Ta gospodarski razvoj v smereh zgodnjega kapitalizma je deloval na
osebni položaj podložnikov v smislu sprostitve [. . .]. Gospodarske
možnosti so praktično nudile mnogo možnosti za premik podložni-
kov. Posebno tovorništvo je čedalje bolj odpiralo podložnikom in nji-
hovim sinovom vrata v poslovno življenje in v svet, kamor ni segala
moč njegovih gospodov. Tudi kolikor so sinovi ostali v domačih kra-
jih, so nekateri postali kajžarji ali gostači in jih zemljiški gospodje
očetove domačije niso mogli pripraviti do tega, da bi služili njim. [. . .]
Še tedaj [1570] so podložniški sinovi dejansko odhajali, kamor so ho-
teli. [. . .] Prav ko si iščejo kmetje večje dohodke v svojem trgovanju,
so nastajale od srede 16. stoletja naprej nove mitnice in pregraje trgo-
vanja, združene tudi s povečevanjem mitninskih tarif [. . .]. Zato pač
ni slučajno, da je v široki vstaji največkrat poudarjena uporniška zah-
teva odprava mitnic in mitnin na poti »proti morju«, boj za svobodo
cest in kmečkega trgovanja ter da je puntarski nastop proti mitnicam
in mitničarjem ostrejši kot njihov nastop proti graščinam.
Na tej točki smo ponovno pri temeljnem vprašanju o genezi poseganja
kmeta na trg, ki kaže na nekakšno dvojnost, na dve vzporedni interpre-
taciji v slovenskem zgodovinopisju, ki soobstajata druga ob drugi pri is-
tih avtorjih. To je obveljalo vse do današnjih dni. V novejšem delu se si-
cer najde sistematizacija »razlogov« za večjo koncentracijo tovorništva v
nekaterih krajih, ki jih Miha Kosi (1998, 142) identificira štiri, med kate-
rimi sta tudi »možnost kmečke trgovine« in »razvoj fužinarstva [. . .], ki je
terjal transport«, ki bi ju bilo mogoče drugače ubesediti tudi kot zavestno
izkoriščanje priložnosti s strani kmetov, vendar ob razlogu, ki se mu pra-
vi »stanje kmetijstva (predvsem majhna posest in slabši naravni pogoji za
75
