Page 78 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 78
ksander Panjek
kmetijstvo, ki so silili prebivalstvo k postranskemu zaslužku)«. Prvi razlog
pa naj bi bila »bližina pomembnih tranzitnih poti«. Tako se v bistvu so-
očamo z nerazrešeno dvojnostjo, kjer kmečka podjetnost in vzgibi ostajajo
implicitni, medtem ko je element prisile izrecen, neagrarna dejavnost pa
»postranska« in posledica majhnih kmetij (str. 139): »Tovorjenje se je raz-
vilo tudi kot pomembna postranska dejavnost, posebej pri kmetijah, ki so
se težko preživljale z lastnimi pridelki.« Tudi najnovejša sinteza upošteva
oba momenta, tako da ob pehanju za preživetjem v siromaštvu h kmeč-
kim vzgibom prišteva še željo po dobičku, »iznajdljivost« in »podjetnost«.
Kljub temu, da ob že znanem upoštevanju naraščajočih bremen prevlada
ocena, ki bi ji lahko rekli pesimistična, in da se podjetniški duh in vzgib
po izboljšanju življenjskih razmer nekako izgubi v teku interpretacije, pa
je po mojem mnenju pomemben interpretativni premik pri Štihu in Simo-
nitiju ta, da so kmečki agrarni in neagrarni dohodki vendarle razumljeni
kot celota (2010, 217–218, 269, 317):
Kmeta sta gnali v posel tako borba za preživetje kot tudi želja po do-
bičku. Iznajdljivost in podjetnost sta omogočili, da so se nekateri pre-
bili med bogatejše kmete in celo uspešne meščane, vendar pa je veči-
na ostala v mejah tiste siromašnosti, ki je zagotavljala zgolj prežive-
tje. [. . .] Povečane državne davke in močno narasle zahteve zemljiške
gosposke je podložnik le stežka prenašal. Le redko jih je uspešno pre-
segel z dodatno neagrarno dejavnostjo. [. . .] Enostavna enačba, ki jo
je moral reševati kmet iz leta v leto, pa je bila, da je z agrarno (in nea-
grarno) dejavnostjo zagotovil dovolj zase in za obvezno oddajo: kmet
= samooskrba + dajatve.
Postavil bi vprašanje o zaporedju, o tem, kaj je vzrok in kaj posledica. Ali
so res zunanji pritiski v obliki dajatev in davkov tisti, ki poganjajo kme-
ta na trg v iskanju denarnih dohodkov, ali ni morda njegova predhodna in
samostojna vključitev v trgovinsko menjavo tista, ki sploh omogoči nala-
ganje in stopnjevanje tovrstnih bremen? Ali ni šlo morda vsaj za vzajemno
učinkovanje? Enako velja za demografsko rast in drobljenje kmetij kot nje-
no neizogibno posledico – ali pa, obratno, drobljenje kmetij in demograf-
ska rast kot posledica tržnih priložnosti. Podobno bi lahko rekli o kmečki
»podjetnosti«, ki ne najde trajnega mesta med razlogi ali dejavniki pome-
na in razmaha neagrarnih dejavnosti v kmečki ekonomiji na Slovenskem.
Ob natančnejšem pregledu del, mnenj in ocen slovenskih zgodovinarjev
pa je dejansko mogoče sestaviti dokaj dolg niz interpretacij, ki upoštevajo
76
kmetijstvo, ki so silili prebivalstvo k postranskemu zaslužku)«. Prvi razlog
pa naj bi bila »bližina pomembnih tranzitnih poti«. Tako se v bistvu so-
očamo z nerazrešeno dvojnostjo, kjer kmečka podjetnost in vzgibi ostajajo
implicitni, medtem ko je element prisile izrecen, neagrarna dejavnost pa
»postranska« in posledica majhnih kmetij (str. 139): »Tovorjenje se je raz-
vilo tudi kot pomembna postranska dejavnost, posebej pri kmetijah, ki so
se težko preživljale z lastnimi pridelki.« Tudi najnovejša sinteza upošteva
oba momenta, tako da ob pehanju za preživetjem v siromaštvu h kmeč-
kim vzgibom prišteva še željo po dobičku, »iznajdljivost« in »podjetnost«.
Kljub temu, da ob že znanem upoštevanju naraščajočih bremen prevlada
ocena, ki bi ji lahko rekli pesimistična, in da se podjetniški duh in vzgib
po izboljšanju življenjskih razmer nekako izgubi v teku interpretacije, pa
je po mojem mnenju pomemben interpretativni premik pri Štihu in Simo-
nitiju ta, da so kmečki agrarni in neagrarni dohodki vendarle razumljeni
kot celota (2010, 217–218, 269, 317):
Kmeta sta gnali v posel tako borba za preživetje kot tudi želja po do-
bičku. Iznajdljivost in podjetnost sta omogočili, da so se nekateri pre-
bili med bogatejše kmete in celo uspešne meščane, vendar pa je veči-
na ostala v mejah tiste siromašnosti, ki je zagotavljala zgolj prežive-
tje. [. . .] Povečane državne davke in močno narasle zahteve zemljiške
gosposke je podložnik le stežka prenašal. Le redko jih je uspešno pre-
segel z dodatno neagrarno dejavnostjo. [. . .] Enostavna enačba, ki jo
je moral reševati kmet iz leta v leto, pa je bila, da je z agrarno (in nea-
grarno) dejavnostjo zagotovil dovolj zase in za obvezno oddajo: kmet
= samooskrba + dajatve.
Postavil bi vprašanje o zaporedju, o tem, kaj je vzrok in kaj posledica. Ali
so res zunanji pritiski v obliki dajatev in davkov tisti, ki poganjajo kme-
ta na trg v iskanju denarnih dohodkov, ali ni morda njegova predhodna in
samostojna vključitev v trgovinsko menjavo tista, ki sploh omogoči nala-
ganje in stopnjevanje tovrstnih bremen? Ali ni šlo morda vsaj za vzajemno
učinkovanje? Enako velja za demografsko rast in drobljenje kmetij kot nje-
no neizogibno posledico – ali pa, obratno, drobljenje kmetij in demograf-
ska rast kot posledica tržnih priložnosti. Podobno bi lahko rekli o kmečki
»podjetnosti«, ki ne najde trajnega mesta med razlogi ali dejavniki pome-
na in razmaha neagrarnih dejavnosti v kmečki ekonomiji na Slovenskem.
Ob natančnejšem pregledu del, mnenj in ocen slovenskih zgodovinarjev
pa je dejansko mogoče sestaviti dokaj dolg niz interpretacij, ki upoštevajo
76
