Page 74 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 74
ksander Panjek
interpretacija, ki jo je izrazil tudi v svojih drugih delih, je v slovenskem zgo-
dovinopisju bila in je še vedno zelo vplivna ter jo v taki ali drugačni obliki
srečamo v marsikaterem znanstvenem, strokovnem in poljudnem delu. To
tudi pomeni, da Gestrin ni bil nujno edini in niti prvi, ki je to trdil. Tako
je npr. že Žontar menil (1956, 92–93), da je imela posebej močna ukoreni-
njenost kmečke trgovine na Kranjskem »svoje vzroke deloma v neposredni
soseščini laških in ogrsko-hrvatskih dežel, predvsem pa so silili majhni in
malo donosni grunti kmečke podložnike, zlasti še kočarje in gostače, da so
iskali zaslužka med drugim tudi v prekupčevanju«.
Tovrstna interpretacija izpostavlja dejavnike, ki izvajajo pritisk na kme-
ta od zunaj. Povečevanje (denarnih) dajatev in višanje davkov sta zunanja
dejavnika. Drobljenje kmetij deluje kot neizogibna posledica demografske
rasti. Lahko bi rekli, da gre za determinističen pogled, saj kmetu ne pušča
in ne priznava možnosti izbire, razen morda pri nataliteti. Na tej točki bi
postavil vprašanje: ali je pojmljivo, da bi kmetje delili svoje kmetije in s tem
naravnost ogrožali svojo eksistenco, ne da bi sprejemali ukrepe na področju
dedovalnih praks in uravnavanja rojstev vsaj z načrtovanjem porok svojih
dedičev? S tem ne želim zagovarjati stališča, da je ekonomska racionalnost
edino gibalo človeka, a vendar – ali je zamisljivo, da bi slovenski kmet sko-
zi stoletja vztrajno neracionalno upravljal z družinskim premoženjem? Ali
ni morda pričakovanje virov dohodka onkraj samooskrbnega preživetve-
nega kmetovanja omogočalo in spodbujalo delitev kmetij, ki je vendarle
zavestno dejanje? Poraja se torej dilema med razumevanjem kmeta kot pa-
sivnega sprejemnika, ki ga poganjajo le zunanji impulzi, ali kot aktivnega
akterja na področju kmečke ekonomije. Zato bomo najprej predstavili kraj-
ši izbor primerov bolj deterministične interpretacije in nato več prostora
namenili drugače naravnanim poudarkom v slovenskem zgodovinopisju.
Gestrin je menil (1978, 170), da so po razkroju pridvornega gospodar-
stva do konca 13. stoletja in odtlej s spreminjanjem naturalnih dajatev v
denarne (zaradi česar »bi mogli reči, da do srede 14. stoletja na slovenskih
tleh skoraj ni bilo podložnika, ki ne bi dajal svojih obveznost vsaj deloma
v denarju«) »fevdalci z zahtevo po denarni renti pravzaprav prisilili kme-
ta kot celoto, kot družbeni razred, da se je vključeval v blagovno-denarne
odnose« (str. 170). Tudi za kasnejše obdobje, ki sovpada z njegovo »drugo
stopnjo komercializacije« zemljiškega gospostva od konca 15. stoletja dalje,
je Gestrinov poudarek podoben (1973b, 48):
Komercializacija zemljiškega gospostva se je pri nas v obravnavanem
obdobju – v nasprotju z razvojem v precejšnjem delu srednje in v
72
interpretacija, ki jo je izrazil tudi v svojih drugih delih, je v slovenskem zgo-
dovinopisju bila in je še vedno zelo vplivna ter jo v taki ali drugačni obliki
srečamo v marsikaterem znanstvenem, strokovnem in poljudnem delu. To
tudi pomeni, da Gestrin ni bil nujno edini in niti prvi, ki je to trdil. Tako
je npr. že Žontar menil (1956, 92–93), da je imela posebej močna ukoreni-
njenost kmečke trgovine na Kranjskem »svoje vzroke deloma v neposredni
soseščini laških in ogrsko-hrvatskih dežel, predvsem pa so silili majhni in
malo donosni grunti kmečke podložnike, zlasti še kočarje in gostače, da so
iskali zaslužka med drugim tudi v prekupčevanju«.
Tovrstna interpretacija izpostavlja dejavnike, ki izvajajo pritisk na kme-
ta od zunaj. Povečevanje (denarnih) dajatev in višanje davkov sta zunanja
dejavnika. Drobljenje kmetij deluje kot neizogibna posledica demografske
rasti. Lahko bi rekli, da gre za determinističen pogled, saj kmetu ne pušča
in ne priznava možnosti izbire, razen morda pri nataliteti. Na tej točki bi
postavil vprašanje: ali je pojmljivo, da bi kmetje delili svoje kmetije in s tem
naravnost ogrožali svojo eksistenco, ne da bi sprejemali ukrepe na področju
dedovalnih praks in uravnavanja rojstev vsaj z načrtovanjem porok svojih
dedičev? S tem ne želim zagovarjati stališča, da je ekonomska racionalnost
edino gibalo človeka, a vendar – ali je zamisljivo, da bi slovenski kmet sko-
zi stoletja vztrajno neracionalno upravljal z družinskim premoženjem? Ali
ni morda pričakovanje virov dohodka onkraj samooskrbnega preživetve-
nega kmetovanja omogočalo in spodbujalo delitev kmetij, ki je vendarle
zavestno dejanje? Poraja se torej dilema med razumevanjem kmeta kot pa-
sivnega sprejemnika, ki ga poganjajo le zunanji impulzi, ali kot aktivnega
akterja na področju kmečke ekonomije. Zato bomo najprej predstavili kraj-
ši izbor primerov bolj deterministične interpretacije in nato več prostora
namenili drugače naravnanim poudarkom v slovenskem zgodovinopisju.
Gestrin je menil (1978, 170), da so po razkroju pridvornega gospodar-
stva do konca 13. stoletja in odtlej s spreminjanjem naturalnih dajatev v
denarne (zaradi česar »bi mogli reči, da do srede 14. stoletja na slovenskih
tleh skoraj ni bilo podložnika, ki ne bi dajal svojih obveznost vsaj deloma
v denarju«) »fevdalci z zahtevo po denarni renti pravzaprav prisilili kme-
ta kot celoto, kot družbeni razred, da se je vključeval v blagovno-denarne
odnose« (str. 170). Tudi za kasnejše obdobje, ki sovpada z njegovo »drugo
stopnjo komercializacije« zemljiškega gospostva od konca 15. stoletja dalje,
je Gestrinov poudarek podoben (1973b, 48):
Komercializacija zemljiškega gospostva se je pri nas v obravnavanem
obdobju – v nasprotju z razvojem v precejšnjem delu srednje in v
72
