Page 76 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 76
ksander Panjek
eno mejo: skrajno možnost njegove poprečne gospodarske eksisten-
ce. Zato tudi v tem času živi poprečni vaščan prav na robu možnega
obstoja. [. . .] Kmet je vsako leto živel iz rok v usta, ob najtežjih delih
z najslabšo prehrano.
Tudi pri njem zasledimo poudarek na nujnosti, saj naj bi bilo kmečko
trgovanje »spričo strukture kmečkih posestev nujno za gospodarski ob-
stanek«, zaradi česar je zajelo raznovrstno blago ter vse slovenske dežele
(Grafenauer 1970, 627–628). Po drugi strani pa je mogoče zaslediti vsaj dve
interpretativni potezi, ki sta po mojem mnenju pomembni in sodobni.
Že s svojo sistematizacijo »povezav« med kmetijskim in neagrarnim de-
lom kmečkih dejavnosti med koncem srednjega ter zgodnjim novim vekom
je Grafenauer (1970, 627–628) nakazal, da sta obe dimenziji tesno povezani.
Od tod do ugotovitve, da je kmečko ekonomijo smotrno obravnavati (in ra-
zumeti) kot celoto, je le še korak, ki ga je avtor tudi storil, ko je razmišljal o
našem nezadovoljivem poznavanju delovanja »gospodarskega obrata kme-
tije«. Kot smo že omenili, je namreč pomenljivo in prepričljivo opozoril na
to, da bi morala analiza ekonomskega računa kmetije zajeti tudi »neagrar-
ne zaslužke kmečkega prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.« Kljub temu je
v istem zamahu pisal o »postranskih dohodkih iz neagrarne aktivnosti« (str.
619–651) – a če želimo na kmečko ekonomijo gledati kot na celoto, ki za-
jema tako kmetijske kot neagrarne dejavnosti, lahko še vedno govorimo o
»postranskih« dohodkih?
Drugi zanimiv vidik je poudarek na dinamičnosti v kmečki družbi in eko-
nomiji, povezani s poseganjem po različnih virih dohodka (v trgovini, to-
vorništvu, prevozništvu in vključevanju v založniške oblike industrijske
proizvodnje), ko je Grafenauer predlagal interpretacijo, da »le takšen go-
spodarski razvoj vasi od 15. stol. naprej razlaga tako strukturo prebival-
stva kot tudi nastajanje drobne vaške posesti« (1970, 627–628). To pome-
ni, da je že nakazal možnost kompleksnejšega razumevanja razmerja med
dejavniki, ki so ta pojav omogočali in spodbujali, in sicer da sta bila na-
raščajoča razslojenost na vasi ter povečevanje števila majhnih kmetijskih
obratov bolj posledica obstoječih priložnosti pridobivanja dohodkov na tr-
gu (kmetje so si lahko privoščili življenje na malih kmetijah zaradi drugih
virov dohodka) kot pa obratno (kmetje so se morali udejstvovati v drugih
dejavnostih, ker so bile njihove kmetije premajhne).
Dejansko tudi pri Grafenauerju obenem najdemo dopolnjujočo mo-
žnost. Hkrati z naraščanjem »tiste skupine prebivalstva, ki je posebej te-
sno zvezana s podeželsko trgovino in obrtjo« v 16. stoletju, »se je ob tem
74
eno mejo: skrajno možnost njegove poprečne gospodarske eksisten-
ce. Zato tudi v tem času živi poprečni vaščan prav na robu možnega
obstoja. [. . .] Kmet je vsako leto živel iz rok v usta, ob najtežjih delih
z najslabšo prehrano.
Tudi pri njem zasledimo poudarek na nujnosti, saj naj bi bilo kmečko
trgovanje »spričo strukture kmečkih posestev nujno za gospodarski ob-
stanek«, zaradi česar je zajelo raznovrstno blago ter vse slovenske dežele
(Grafenauer 1970, 627–628). Po drugi strani pa je mogoče zaslediti vsaj dve
interpretativni potezi, ki sta po mojem mnenju pomembni in sodobni.
Že s svojo sistematizacijo »povezav« med kmetijskim in neagrarnim de-
lom kmečkih dejavnosti med koncem srednjega ter zgodnjim novim vekom
je Grafenauer (1970, 627–628) nakazal, da sta obe dimenziji tesno povezani.
Od tod do ugotovitve, da je kmečko ekonomijo smotrno obravnavati (in ra-
zumeti) kot celoto, je le še korak, ki ga je avtor tudi storil, ko je razmišljal o
našem nezadovoljivem poznavanju delovanja »gospodarskega obrata kme-
tije«. Kot smo že omenili, je namreč pomenljivo in prepričljivo opozoril na
to, da bi morala analiza ekonomskega računa kmetije zajeti tudi »neagrar-
ne zaslužke kmečkega prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.« Kljub temu je
v istem zamahu pisal o »postranskih dohodkih iz neagrarne aktivnosti« (str.
619–651) – a če želimo na kmečko ekonomijo gledati kot na celoto, ki za-
jema tako kmetijske kot neagrarne dejavnosti, lahko še vedno govorimo o
»postranskih« dohodkih?
Drugi zanimiv vidik je poudarek na dinamičnosti v kmečki družbi in eko-
nomiji, povezani s poseganjem po različnih virih dohodka (v trgovini, to-
vorništvu, prevozništvu in vključevanju v založniške oblike industrijske
proizvodnje), ko je Grafenauer predlagal interpretacijo, da »le takšen go-
spodarski razvoj vasi od 15. stol. naprej razlaga tako strukturo prebival-
stva kot tudi nastajanje drobne vaške posesti« (1970, 627–628). To pome-
ni, da je že nakazal možnost kompleksnejšega razumevanja razmerja med
dejavniki, ki so ta pojav omogočali in spodbujali, in sicer da sta bila na-
raščajoča razslojenost na vasi ter povečevanje števila majhnih kmetijskih
obratov bolj posledica obstoječih priložnosti pridobivanja dohodkov na tr-
gu (kmetje so si lahko privoščili življenje na malih kmetijah zaradi drugih
virov dohodka) kot pa obratno (kmetje so se morali udejstvovati v drugih
dejavnostih, ker so bile njihove kmetije premajhne).
Dejansko tudi pri Grafenauerju obenem najdemo dopolnjujočo mo-
žnost. Hkrati z naraščanjem »tiste skupine prebivalstva, ki je posebej te-
sno zvezana s podeželsko trgovino in obrtjo« v 16. stoletju, »se je ob tem
74
