Page 75 - Panjek Aleksander. Ur. 2023. Integrirana kmečka ekonomija: koncept in dejstva. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 75
Konceptualizacije in interpretacije v slovenskem zgodovinopisju (1956–2015)
vzhodni Evropi – izvršila v manjši meri s povečevanjem dominikalne
zemlje in prehajanjem denarne v naturalno rento, kakor pa z veča-
njem neizmerjene tlake v veliki meri za prisilno tovorjenje ali pa za
denarno odškodnino in z vključevanjem podložnikov v trgovske po-
sle zemljiškega gospostva. Kmet v zvezi s spremembami na zemlji-
škem gospostvu seveda ni bil potisnjen iz blagovno-denarnega go-
spodarstva. Nasprotno, v procesu druge stopnje komercializacije ze-
mljiškega gospostva se je še v povečani meri vključeval v neagrarno
proizvodnjo, to je v trgovino, v vaško domačo obrt, v promet (tovor-
ništvo), torej v blagovno-denarne odnose. Opisani proces komerciali-
zacije zemljiškega gospostva je kmeta sam po sebi potiskal v neagrar-
no področje dejavnosti in zlasti v trgovino. Tako so povečane denarne
dajatve kmeta mnogokje nujno silile v kupčevanje.
Kmeta zunanji dejavniki »silijo« in »potiskajo«. Ne trdim, da navedeni
dejavniki niso odigrali nobene vloge, prej nasprotno. To, kar želim pouda-
riti, je vprašanje, ali res moremo kmeta obravnavati tako, kot da bi ne imel
svojih namer in pričakovanj? Kot da bi ne imel svoje lastne iniciativnosti?
Navkljub tako jasno izraženi interpretaciji o prevladi zunanjih dejavni-
kov je treba pristaviti, da majhnost kmetij in nuja po dodatnem viru do-
hodka v denarju zaradi davkov ter bremen po Gestrinovem mnenju ven-
darle nista bila edina vzroka za širjenje kmečke trgovine. Posebej tovorni-
štvo je razumel kot pomembno »dodatno« gospodarsko dejavnost podlo-
žnikov, pri kateri se kažejo »uspešnost, rentabilnost in deloma celo uve-
ljavljanje podjetniškega duha«. Kot je navedel, »so posamezni kmetje na
leto prodali po 500–1.000 tovorov blaga in cela krdela živine. Znani so tudi
primeri, da so kmetje prodali kmetije (ki so jih imeli v dednem zakupu) in
se začeli poklicno ukvarjati s trgovino« (Gestrin 1962, 17). To pomeni, da
je Gestrin kmetom priznaval nekaj iniciativnosti in obenem težnjo po iz-
boljšanju njihovih življenjskih pogojev. Niso bili povsem pasivni členi, ki bi
se enostavno in avtomatično le odzivali na zunanje okoliščine ter pritiske,
temveč jim je avtor pripisal »uspešnost« in »celo uveljavljanje podjetniške-
ga duha«.
Podobno je mogoče ugotoviti tudi pri Grafenauerju. Po eni strani je eko-
nomsko stanje kmečkega gospodinjstva v zgodnjem novem veku sklenil s
sledečo mislijo (1970, 629):
Edina sodba, ki si jo danes že moremo dovoliti, je trditev, da sta po-
znali graščinska in državna omejitev pri obremenitvi podložnika le
73
vzhodni Evropi – izvršila v manjši meri s povečevanjem dominikalne
zemlje in prehajanjem denarne v naturalno rento, kakor pa z veča-
njem neizmerjene tlake v veliki meri za prisilno tovorjenje ali pa za
denarno odškodnino in z vključevanjem podložnikov v trgovske po-
sle zemljiškega gospostva. Kmet v zvezi s spremembami na zemlji-
škem gospostvu seveda ni bil potisnjen iz blagovno-denarnega go-
spodarstva. Nasprotno, v procesu druge stopnje komercializacije ze-
mljiškega gospostva se je še v povečani meri vključeval v neagrarno
proizvodnjo, to je v trgovino, v vaško domačo obrt, v promet (tovor-
ništvo), torej v blagovno-denarne odnose. Opisani proces komerciali-
zacije zemljiškega gospostva je kmeta sam po sebi potiskal v neagrar-
no področje dejavnosti in zlasti v trgovino. Tako so povečane denarne
dajatve kmeta mnogokje nujno silile v kupčevanje.
Kmeta zunanji dejavniki »silijo« in »potiskajo«. Ne trdim, da navedeni
dejavniki niso odigrali nobene vloge, prej nasprotno. To, kar želim pouda-
riti, je vprašanje, ali res moremo kmeta obravnavati tako, kot da bi ne imel
svojih namer in pričakovanj? Kot da bi ne imel svoje lastne iniciativnosti?
Navkljub tako jasno izraženi interpretaciji o prevladi zunanjih dejavni-
kov je treba pristaviti, da majhnost kmetij in nuja po dodatnem viru do-
hodka v denarju zaradi davkov ter bremen po Gestrinovem mnenju ven-
darle nista bila edina vzroka za širjenje kmečke trgovine. Posebej tovorni-
štvo je razumel kot pomembno »dodatno« gospodarsko dejavnost podlo-
žnikov, pri kateri se kažejo »uspešnost, rentabilnost in deloma celo uve-
ljavljanje podjetniškega duha«. Kot je navedel, »so posamezni kmetje na
leto prodali po 500–1.000 tovorov blaga in cela krdela živine. Znani so tudi
primeri, da so kmetje prodali kmetije (ki so jih imeli v dednem zakupu) in
se začeli poklicno ukvarjati s trgovino« (Gestrin 1962, 17). To pomeni, da
je Gestrin kmetom priznaval nekaj iniciativnosti in obenem težnjo po iz-
boljšanju njihovih življenjskih pogojev. Niso bili povsem pasivni členi, ki bi
se enostavno in avtomatično le odzivali na zunanje okoliščine ter pritiske,
temveč jim je avtor pripisal »uspešnost« in »celo uveljavljanje podjetniške-
ga duha«.
Podobno je mogoče ugotoviti tudi pri Grafenauerju. Po eni strani je eko-
nomsko stanje kmečkega gospodinjstva v zgodnjem novem veku sklenil s
sledečo mislijo (1970, 629):
Edina sodba, ki si jo danes že moremo dovoliti, je trditev, da sta po-
znali graščinska in državna omejitev pri obremenitvi podložnika le
73
