Page 17 - Lepičnik Vodopivec Jurka, Mezgec Maja. Ur. 2023. Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 17
Teoretski modeli in koncepti vseživljenjskega učenja
pet temeljnih značilnosti: (1) vključuje vse starostne skupine in omogoča
vsem ljudem, ne glede na njihovo poreklo, priložnosti za izobraževanje ter
učenje; (2) vključuje vse ravni izobraževanja (od predšolske vzgoje do izo-
braževanja odraslih) in omogoča povezave med njimi; (3) vključuje vse mo-
dalitete učenja in izobraževanja (formalno in neformalno izobraževanje, pri-
ložnostno učenje); (4) vključuje vse sfere ter prostore učenja in izobraževa-
nja (šole, družine, skupnosti, delovna mesta, knjižnice, muzeje, spletne plat-
forme izobraževanja na daljavo) ter vzpostavlja mostove med formalnim in
neformalnim izobraževanjem ter priložnostnimi okolji učenja; (5) vključuje
raznolike namene VŽU (od razvoja zmožnosti ljudi in doseganja njihovega
potenciala skozi vse življenje do prispevka k razvoju konkurenčnosti gospo-
darstva in vključujoče družbe).
Modeli in koncepti vseživljenjskega učenja
Na podlagi pregleda mednarodne literature (člankov, knjig, zbornikov) smo
identificirali naslednje modele in koncepte VŽU.
Štirje modeli vseživljenjskega učenja
Schuetze in Catherine Casey (2006) sta opredelila štiri modele VŽU:
– emancipatorni model oz. model družbene pravičnosti, ki izpostavlja
pojmovanje enakih možnosti in življenjskih izbir preko izobraževanja v
demokratični skupnosti (VŽU za vse);
– kulturni model, ki teži k osebnemu opolnomočenju in samorealizaciji
posameznikov (VŽU za samoizpolnitev);
– model »odprte družbe«, kjer je VŽU razumljeno kot sistem učenja za raz-
vite, multikulturne in demokratične družbe (VŽU za vse, ki si želijo in so
zmožni participirati); ter
– model človeškega kapitala, kjer je VŽU opredeljeno kot nenehno uspo-
sabljanje delovne sile in njenih spretnosti, da bi se zadostilo potrebam
gospodarstva in delodajalcev po kvalificirani ter fleksibilni delovni sili
(VŽU za zaposljivost).
Kot ugotavljata avtorja, model človeškega kapitala danes najbolj zagovar-
jajo mednarodne organizacije (Svetovna banka, OECD, EU, Mednarodna or-
ganizacija dela) na eni strani, na drugi pa je največ kritik deležen od kritičnih
avtorjev v akademskem prostoru, saj naj bi služil predvsem neoliberalni ideo-
logiji in diskurzu trga, ki izobraževanje usmerja v podjetniško družbo, v kateri
odrasli učeči se postaja podjetnik. Kot pri vseh modelih nobeden od teh v no-
15
pet temeljnih značilnosti: (1) vključuje vse starostne skupine in omogoča
vsem ljudem, ne glede na njihovo poreklo, priložnosti za izobraževanje ter
učenje; (2) vključuje vse ravni izobraževanja (od predšolske vzgoje do izo-
braževanja odraslih) in omogoča povezave med njimi; (3) vključuje vse mo-
dalitete učenja in izobraževanja (formalno in neformalno izobraževanje, pri-
ložnostno učenje); (4) vključuje vse sfere ter prostore učenja in izobraževa-
nja (šole, družine, skupnosti, delovna mesta, knjižnice, muzeje, spletne plat-
forme izobraževanja na daljavo) ter vzpostavlja mostove med formalnim in
neformalnim izobraževanjem ter priložnostnimi okolji učenja; (5) vključuje
raznolike namene VŽU (od razvoja zmožnosti ljudi in doseganja njihovega
potenciala skozi vse življenje do prispevka k razvoju konkurenčnosti gospo-
darstva in vključujoče družbe).
Modeli in koncepti vseživljenjskega učenja
Na podlagi pregleda mednarodne literature (člankov, knjig, zbornikov) smo
identificirali naslednje modele in koncepte VŽU.
Štirje modeli vseživljenjskega učenja
Schuetze in Catherine Casey (2006) sta opredelila štiri modele VŽU:
– emancipatorni model oz. model družbene pravičnosti, ki izpostavlja
pojmovanje enakih možnosti in življenjskih izbir preko izobraževanja v
demokratični skupnosti (VŽU za vse);
– kulturni model, ki teži k osebnemu opolnomočenju in samorealizaciji
posameznikov (VŽU za samoizpolnitev);
– model »odprte družbe«, kjer je VŽU razumljeno kot sistem učenja za raz-
vite, multikulturne in demokratične družbe (VŽU za vse, ki si želijo in so
zmožni participirati); ter
– model človeškega kapitala, kjer je VŽU opredeljeno kot nenehno uspo-
sabljanje delovne sile in njenih spretnosti, da bi se zadostilo potrebam
gospodarstva in delodajalcev po kvalificirani ter fleksibilni delovni sili
(VŽU za zaposljivost).
Kot ugotavljata avtorja, model človeškega kapitala danes najbolj zagovar-
jajo mednarodne organizacije (Svetovna banka, OECD, EU, Mednarodna or-
ganizacija dela) na eni strani, na drugi pa je največ kritik deležen od kritičnih
avtorjev v akademskem prostoru, saj naj bi služil predvsem neoliberalni ideo-
logiji in diskurzu trga, ki izobraževanje usmerja v podjetniško družbo, v kateri
odrasli učeči se postaja podjetnik. Kot pri vseh modelih nobeden od teh v no-
15
