Page 20 - Lepičnik Vodopivec Jurka, Mezgec Maja. Ur. 2023. Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 20
ut Mikulec
ter se zavzema za ustvarjanje boljšega sveta z zmanjševanjem družbene ne-
enakosti in socialnih krivic ter zagotavljanjem človekovih pravic za vse (gl.
tudi Elfert 2017). Poleg UNESCA si tudi druge organizacije, npr. Mednarodni
svet za izobraževanje odraslih (International Council for Adult Education –
ICAE), Svetovni socialni forum (World Social Forum – WSF) in vrsta nevladnih
organizacij, prizadeva za uresničevanje tega modela. Model je najbližje t. i.
nordijskemu modelu VŽU (več v nadaljevanju) (Regmi 2015, 141–142).
Humanistični model VŽU temelji na treh temeljnih predpostavkah: drža-
vljanski vzgoji, krepitvi socialnega kapitala in pristopu izboljšanja sposobno-
sti. Prvič, VŽU bi moralo učečim se omogočiti, da razvijejo ustrezne dispozi-
cije, s katerimi lahko postanejo dejavni demokratični državljani, aktivni člani
družbe, zmožni angažmaja v javnem prostoru in odzivanja na politična vpra-
šanja. Drugič, namen VŽU je krepitev sodelovanja in usklajevanja med člani
skupnosti. Poudarek je tako na kolektivizmu pred individualizmom, kar po-
meni, da je v ospredju pridobivanje kapitala, ki pripada družbi, tj. socialnega
kapitala.² Naložbe v socialni kapital ne le izboljšujejo VŽU tako, da omogo-
čajo pogosto interakcijo med člani skupnosti (tj. kolektivno učenje), ampak
tudi razumejo izobraževanje kot javno dobro, saj povečanje socialnega kapi-
tala koristi vsem članom skupnosti. In tretjič, sposobnosti se nanašajo na svo-
bodo ljudi, da vodijo in usmerjajo lastna življenja, pri čemer imata izobraže-
vanje in VŽU pomembno vlogo pri krepitvi posameznikovih sposobnosti (kar
npr. vključuje boljše zmožnosti posameznika za zdravo prehrano, zniževanje
stopnje smrtnosti zaradi bolj zdravega življenjskega sloga, aktivno udeležbo
v dejavnostih skupnosti ipd.) (Regmi 2015, 143–145).
Oba modela VŽU sta bila podvržena kritikam. Prvi zaradi tega, ker pod okri-
ljem neoliberalne globalizacije podpira ekonomske in politične programe, ki
multinacionalnim korporacijam koristijo pri ustvarjanju gospodarskega do-
bička, ker teži k oblikovanju fleksibilnih in na trgu dela konkurenčnih delav-
cev, zanemarja vse izobraževanje, ki ni povezano neposredno z delom, iz-
obraževanje razume povsem instrumentalno ter ne upošteva gospodarskih
struktur in mobilnosti na svetovnih trgih dela, ki prispevajo k nizkim plačam,
² Po Bourdieuju se socialni kapital nanaša na sredstva, ki jih posamezniki lahko proizvedejo na
podlagi svojih odnosov z drugimi, medtem ko Coleman in Putman pri svoji razlagi socialnega
kapitala poudarita značilnosti družbenih organizacij, kot so omrežja, norme in zaupanje, ki olaj-
šajo usklajevanje in sodelovanje v vzajemno korist. Socialni kapital tako poudarja pomembno
vlogo, ki jo imajo odnosi med ljudmi in vrednote, ki si jih delijo s svojimi povezavami, pri omo-
gočanju sodelovanja v obojestransko korist. Skratka, omrežja, v katera so ljudje vključeni, pred-
stavljajo sredstva in vire učenja, ki lahko ljudem omogočijo večji dostop do informacij in spret-
nosti kakor tudi zmožnost njihove uporabe (Field 2005).
18
ter se zavzema za ustvarjanje boljšega sveta z zmanjševanjem družbene ne-
enakosti in socialnih krivic ter zagotavljanjem človekovih pravic za vse (gl.
tudi Elfert 2017). Poleg UNESCA si tudi druge organizacije, npr. Mednarodni
svet za izobraževanje odraslih (International Council for Adult Education –
ICAE), Svetovni socialni forum (World Social Forum – WSF) in vrsta nevladnih
organizacij, prizadeva za uresničevanje tega modela. Model je najbližje t. i.
nordijskemu modelu VŽU (več v nadaljevanju) (Regmi 2015, 141–142).
Humanistični model VŽU temelji na treh temeljnih predpostavkah: drža-
vljanski vzgoji, krepitvi socialnega kapitala in pristopu izboljšanja sposobno-
sti. Prvič, VŽU bi moralo učečim se omogočiti, da razvijejo ustrezne dispozi-
cije, s katerimi lahko postanejo dejavni demokratični državljani, aktivni člani
družbe, zmožni angažmaja v javnem prostoru in odzivanja na politična vpra-
šanja. Drugič, namen VŽU je krepitev sodelovanja in usklajevanja med člani
skupnosti. Poudarek je tako na kolektivizmu pred individualizmom, kar po-
meni, da je v ospredju pridobivanje kapitala, ki pripada družbi, tj. socialnega
kapitala.² Naložbe v socialni kapital ne le izboljšujejo VŽU tako, da omogo-
čajo pogosto interakcijo med člani skupnosti (tj. kolektivno učenje), ampak
tudi razumejo izobraževanje kot javno dobro, saj povečanje socialnega kapi-
tala koristi vsem članom skupnosti. In tretjič, sposobnosti se nanašajo na svo-
bodo ljudi, da vodijo in usmerjajo lastna življenja, pri čemer imata izobraže-
vanje in VŽU pomembno vlogo pri krepitvi posameznikovih sposobnosti (kar
npr. vključuje boljše zmožnosti posameznika za zdravo prehrano, zniževanje
stopnje smrtnosti zaradi bolj zdravega življenjskega sloga, aktivno udeležbo
v dejavnostih skupnosti ipd.) (Regmi 2015, 143–145).
Oba modela VŽU sta bila podvržena kritikam. Prvi zaradi tega, ker pod okri-
ljem neoliberalne globalizacije podpira ekonomske in politične programe, ki
multinacionalnim korporacijam koristijo pri ustvarjanju gospodarskega do-
bička, ker teži k oblikovanju fleksibilnih in na trgu dela konkurenčnih delav-
cev, zanemarja vse izobraževanje, ki ni povezano neposredno z delom, iz-
obraževanje razume povsem instrumentalno ter ne upošteva gospodarskih
struktur in mobilnosti na svetovnih trgih dela, ki prispevajo k nizkim plačam,
² Po Bourdieuju se socialni kapital nanaša na sredstva, ki jih posamezniki lahko proizvedejo na
podlagi svojih odnosov z drugimi, medtem ko Coleman in Putman pri svoji razlagi socialnega
kapitala poudarita značilnosti družbenih organizacij, kot so omrežja, norme in zaupanje, ki olaj-
šajo usklajevanje in sodelovanje v vzajemno korist. Socialni kapital tako poudarja pomembno
vlogo, ki jo imajo odnosi med ljudmi in vrednote, ki si jih delijo s svojimi povezavami, pri omo-
gočanju sodelovanja v obojestransko korist. Skratka, omrežja, v katera so ljudje vključeni, pred-
stavljajo sredstva in vire učenja, ki lahko ljudem omogočijo večji dostop do informacij in spret-
nosti kakor tudi zmožnost njihove uporabe (Field 2005).
18
