Page 19 - Lepičnik Vodopivec Jurka, Mezgec Maja. Ur. 2023. Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 19
Teoretski modeli in koncepti vseživljenjskega učenja
stavlja dominantni sistem izobraževanja v anglosaških državah (ZDA, Velika
Britanija), zastopajo pa ga tudi druge mednarodne organizacije, kot sta EU
in Svetovna banka. VŽU tu velja za najpomembnejšo strategijo za pospeše-
vanje gospodarske rasti, ustvarjanje delovnih mest in vzpostavljanje najkon-
kurenčnejšega gospodarstva, temelječega na znanju. Ta model se napaja iz
idej teorije človeškega kapitala, ki trdi, da ima povečanje človeškega kapitala,
tj. spretnosti in znanja, ki jih ljudje lahko pridobijo, pozitivno korelacijo z go-
spodarsko rastjo. Zato teorija verjame, da so naložbe v izobraževanje boljša
gospodarska strategija kot naložbe v druge konvencionalne in nečloveške
kapitale, kot sta npr. kmetijstvo in industrija (Regmi 2015, 135). Podobno tudi
sodobnejša različica teorije človeškega kapitala, to je teorija kapitala znanja
(angl. knowledge capital theory), ki jo OECD uporablja v svojih raziskavah, tudi
v Programu za mednarodno ocenjevanje kompetenc odraslih (Programme
for the International Assessment of Adult Competencies – PIAAC), trdi, da je
kognitivna raven določene delovne sile ključni dejavnik, ki določa gospodar-
sko rast (Rappleye in Komatsu 2021).
Teorija človeškega kapitala izhaja iz treh ključnih predpostavk: konkurenč-
nosti, privatizacije in oblikovanja človeškega kapitala. Prvič, konkurenca med
posamezniki, podjetji in državami je nujen predpogoj za doseganje gospo-
darske rasti ter blaginje, pri čemer je VŽU uporabljeno v svojem instrumen-
talnem namenu, tj. kot orodje za doseganje konkurenčnosti. Drugič, model
človeškega kapitala VŽU daje podporo zasebnemu sektorju pri vodenju, fi-
nanciranju in upravljanju izobraževalnega sistema, s čimer spodbuja privati-
zacijo izobraževanja. In tretjič, zadnja predpostavka modela je njegov pou-
darek na razvoju kompetentnih in odgovornih državljanov, ki investirajo v iz-
obraževanje. Konkurenčni posamezniki predstavljajo osnovno infrastrukturo
globalne ekonomije znanja; posamezniki imajo koristi od VŽU, saj so s tem,
ko postajajo bolj usposobljeni in kompetentnejši, deležni tudi boljših delov-
nih mest in boljšega dohodka. S posodabljanjem znanja in spretnosti torej
vseživljenjsko učeči se posamezniki ne prispevajo le k izboljšanju lastnega
ekonomskega statusa, ampak pomagajo tudi svojim državam postati konku-
renčnejše (Regmi 2015, 136–139).
Humanistični model VŽU ima svoje korenine v Splošni deklaraciji človekovih
pravic Združenih narodov, ki pravi, da ima vsakdo pravico do izobraževanja,
da mora biti izobraževanje usmerjeno v popoln razvoj človekove osebnosti,
krepiti temeljne svoboščine in spodbujati razumevanje, strpnost ter prijatelj-
stvo med vsemi narodi, rasnimi ali verskimi skupinami. Ta model VŽU pro-
movira UNESCO v t. i. Faurejevem (Faure idr. 1972) in Delorsovem (Internati-
onal Commission on Education for the Twenty-First Century 1996) poročilu
17
stavlja dominantni sistem izobraževanja v anglosaških državah (ZDA, Velika
Britanija), zastopajo pa ga tudi druge mednarodne organizacije, kot sta EU
in Svetovna banka. VŽU tu velja za najpomembnejšo strategijo za pospeše-
vanje gospodarske rasti, ustvarjanje delovnih mest in vzpostavljanje najkon-
kurenčnejšega gospodarstva, temelječega na znanju. Ta model se napaja iz
idej teorije človeškega kapitala, ki trdi, da ima povečanje človeškega kapitala,
tj. spretnosti in znanja, ki jih ljudje lahko pridobijo, pozitivno korelacijo z go-
spodarsko rastjo. Zato teorija verjame, da so naložbe v izobraževanje boljša
gospodarska strategija kot naložbe v druge konvencionalne in nečloveške
kapitale, kot sta npr. kmetijstvo in industrija (Regmi 2015, 135). Podobno tudi
sodobnejša različica teorije človeškega kapitala, to je teorija kapitala znanja
(angl. knowledge capital theory), ki jo OECD uporablja v svojih raziskavah, tudi
v Programu za mednarodno ocenjevanje kompetenc odraslih (Programme
for the International Assessment of Adult Competencies – PIAAC), trdi, da je
kognitivna raven določene delovne sile ključni dejavnik, ki določa gospodar-
sko rast (Rappleye in Komatsu 2021).
Teorija človeškega kapitala izhaja iz treh ključnih predpostavk: konkurenč-
nosti, privatizacije in oblikovanja človeškega kapitala. Prvič, konkurenca med
posamezniki, podjetji in državami je nujen predpogoj za doseganje gospo-
darske rasti ter blaginje, pri čemer je VŽU uporabljeno v svojem instrumen-
talnem namenu, tj. kot orodje za doseganje konkurenčnosti. Drugič, model
človeškega kapitala VŽU daje podporo zasebnemu sektorju pri vodenju, fi-
nanciranju in upravljanju izobraževalnega sistema, s čimer spodbuja privati-
zacijo izobraževanja. In tretjič, zadnja predpostavka modela je njegov pou-
darek na razvoju kompetentnih in odgovornih državljanov, ki investirajo v iz-
obraževanje. Konkurenčni posamezniki predstavljajo osnovno infrastrukturo
globalne ekonomije znanja; posamezniki imajo koristi od VŽU, saj so s tem,
ko postajajo bolj usposobljeni in kompetentnejši, deležni tudi boljših delov-
nih mest in boljšega dohodka. S posodabljanjem znanja in spretnosti torej
vseživljenjsko učeči se posamezniki ne prispevajo le k izboljšanju lastnega
ekonomskega statusa, ampak pomagajo tudi svojim državam postati konku-
renčnejše (Regmi 2015, 136–139).
Humanistični model VŽU ima svoje korenine v Splošni deklaraciji človekovih
pravic Združenih narodov, ki pravi, da ima vsakdo pravico do izobraževanja,
da mora biti izobraževanje usmerjeno v popoln razvoj človekove osebnosti,
krepiti temeljne svoboščine in spodbujati razumevanje, strpnost ter prijatelj-
stvo med vsemi narodi, rasnimi ali verskimi skupinami. Ta model VŽU pro-
movira UNESCO v t. i. Faurejevem (Faure idr. 1972) in Delorsovem (Internati-
onal Commission on Education for the Twenty-First Century 1996) poročilu
17
