Page 39 - Lepičnik Vodopivec Jurka, Mezgec Maja. Ur. 2023. Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 39
Prvi koraki v svet pismenosti in vseživljenjskega učenja se zgodijo v družini
neugoden socialni in materialni položaj, pomanjkanje bralnih in drugih na-
vad ter tudi pomanjkanje zavedanja o vlogi družine pri zgodnjem razvoju
pismenosti. Poleg tega v prispevku opozarjamo, da je v družbi znanja kon-
strukt enakih možnosti zamenjal neoliberalni diskurz individualizma, s čimer
se krepi socialna ranljivost mladih iz družin in okolij, kjer primanjkuje družin-
skih podpor. Socialna ranljivost je temeljno občutje v življenjskem poteku in
se iz mladosti seli tudi v odraslost. Odraslost pomeni danes reprezentacijo
tega, kako upravljamo z možnostmi in negotovostmi sodobnega sveta.
Iz podatkov, ki so bili zbrani v raziskavi o besedilnih spretnostih staršev,
vemo, da starši z nizkimi dosežki pri besedilnih spretnostih niso homogena
skupina. Praviloma so nižje izobraženi, pogosteje brezposelni in imajo nižje
dohodke. V njihovih domovih je manj bralnih virov, sami pogosto manj be-
rejo in s tem ne postavljajo dobrega zgleda svojim otrokom. Prav tako se red-
keje vključujejo v organizirano izobraževanje in so manj družbeno aktivni,
redkeje so se pripravljeni učiti novih stvari. Nizka raba spretnosti in slaba
opremljenost domačega okolja s pisnimi viri dajeta slutiti, da to okolje ni do-
volj spodbudno za razvijanje spretnosti tako otrok kot staršev. Starši, ki so
pokazali najnižje dosežke pri besedilnih spretnostih, že v zelo zgodnjih ob-
dobjih šolanja ne zmorejo več podpirati in spremljati svojih otrok.
Eden najpomembnejših dejavnikov socialne diferenciacije mladih je ob-
stoj družinskih podpor. Starši, ki bolj podpirajo svoje otroke, krepijo njihovo
dobro počutje in samozavest, prav tako bolje in učinkoviteje sodelujejo s šolo
in pomagajo pri reševanju učnih problemov. To pa prikrito sankcionira otroke
tistih staršev, ki ne znajo in ne zmorejo ustvariti podporne družinske klime,
in jim ob tem nalaga krivdo za vzgojne manke otrok. Ti postanejo poraženci
izobraževalnega poteka (Ule 2008).
Da bi lahko presegli ta pojav, moramo vpeljati ukrepe, ki bodo celostneje
učinkovali tako na starše kot na otroke. Predvsem je pomembno, da starše
spodbujamo k vseživljenjskemu učenju za razvoj njihovega znanja in spret-
nosti. To pa seveda ne pomeni, da nanje prenesemo odgovornost za zmanj-
ševanje razlik v znanju in dosežkih, do katerih prihaja tekom šolanja. Zmanj-
ševanje razlik v znanju in spretnostih otrok zaradi neenakega socialnega ka-
pitala je izključna odgovornost šole ter šolskega sistema. V času rednega šo-
lanja moramo zato nenehno ustvarjati priložnosti za preseganje učinkov ne-
ugodnega družinskega in socialnega okolja na pismenost otrok ter mladih.
Pri tem ne bi smeli izpustiti niti enega otroka.
Pomembno je, da v Sloveniji vpeljemo sistematično skrb za spodbujanje
družinske pismenosti, še posebej družinah, v katerih sta oba starša manj iz-
obražena (končana manj kot srednja šola) in pri katerih je ugotovljena nizka
37
neugoden socialni in materialni položaj, pomanjkanje bralnih in drugih na-
vad ter tudi pomanjkanje zavedanja o vlogi družine pri zgodnjem razvoju
pismenosti. Poleg tega v prispevku opozarjamo, da je v družbi znanja kon-
strukt enakih možnosti zamenjal neoliberalni diskurz individualizma, s čimer
se krepi socialna ranljivost mladih iz družin in okolij, kjer primanjkuje družin-
skih podpor. Socialna ranljivost je temeljno občutje v življenjskem poteku in
se iz mladosti seli tudi v odraslost. Odraslost pomeni danes reprezentacijo
tega, kako upravljamo z možnostmi in negotovostmi sodobnega sveta.
Iz podatkov, ki so bili zbrani v raziskavi o besedilnih spretnostih staršev,
vemo, da starši z nizkimi dosežki pri besedilnih spretnostih niso homogena
skupina. Praviloma so nižje izobraženi, pogosteje brezposelni in imajo nižje
dohodke. V njihovih domovih je manj bralnih virov, sami pogosto manj be-
rejo in s tem ne postavljajo dobrega zgleda svojim otrokom. Prav tako se red-
keje vključujejo v organizirano izobraževanje in so manj družbeno aktivni,
redkeje so se pripravljeni učiti novih stvari. Nizka raba spretnosti in slaba
opremljenost domačega okolja s pisnimi viri dajeta slutiti, da to okolje ni do-
volj spodbudno za razvijanje spretnosti tako otrok kot staršev. Starši, ki so
pokazali najnižje dosežke pri besedilnih spretnostih, že v zelo zgodnjih ob-
dobjih šolanja ne zmorejo več podpirati in spremljati svojih otrok.
Eden najpomembnejših dejavnikov socialne diferenciacije mladih je ob-
stoj družinskih podpor. Starši, ki bolj podpirajo svoje otroke, krepijo njihovo
dobro počutje in samozavest, prav tako bolje in učinkoviteje sodelujejo s šolo
in pomagajo pri reševanju učnih problemov. To pa prikrito sankcionira otroke
tistih staršev, ki ne znajo in ne zmorejo ustvariti podporne družinske klime,
in jim ob tem nalaga krivdo za vzgojne manke otrok. Ti postanejo poraženci
izobraževalnega poteka (Ule 2008).
Da bi lahko presegli ta pojav, moramo vpeljati ukrepe, ki bodo celostneje
učinkovali tako na starše kot na otroke. Predvsem je pomembno, da starše
spodbujamo k vseživljenjskemu učenju za razvoj njihovega znanja in spret-
nosti. To pa seveda ne pomeni, da nanje prenesemo odgovornost za zmanj-
ševanje razlik v znanju in dosežkih, do katerih prihaja tekom šolanja. Zmanj-
ševanje razlik v znanju in spretnostih otrok zaradi neenakega socialnega ka-
pitala je izključna odgovornost šole ter šolskega sistema. V času rednega šo-
lanja moramo zato nenehno ustvarjati priložnosti za preseganje učinkov ne-
ugodnega družinskega in socialnega okolja na pismenost otrok ter mladih.
Pri tem ne bi smeli izpustiti niti enega otroka.
Pomembno je, da v Sloveniji vpeljemo sistematično skrb za spodbujanje
družinske pismenosti, še posebej družinah, v katerih sta oba starša manj iz-
obražena (končana manj kot srednja šola) in pri katerih je ugotovljena nizka
37
