Page 84 - Lepičnik Vodopivec Jurka, Mezgec Maja. Ur. 2023. Vseživljenjsko učenje odraslih za trajnostni razvoj in digitalni preboj. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 84
entina Franca
čakujejo napredovanje, to so lahko nov naziv, odgovornejše delo, višja plača
ipd. Delavski predstavniki v podjetjih so bili soglasni, da je treba zlasti nižje
izobraženim ter tistim, ki opravljajo preprostejša in hierarhično nižja dela, za-
gotoviti takojšen in neposreden učinek, kot je plačilo v obliki nagrade, ter pred-
staviti in hkrati nuditi možnost napredovanja. Pri tem je ključna pravočasna in
realna obljuba delodajalca, ki jo po zaključenem izobraževanju in usposablja-
nju tudi izpolni; ko namreč delodajalec delavce napoti na izobraževanje in
usposabljanje, se ne sklepa pogodba o izobraževanju, zato tovrstne obljube
večinoma niso iztožljive. Po drugi strani pa v praksi vendarle zaznavajo, da
zlasti podjetja, ki delujejo v izrazito digitaliziranih in ostro konkurenčnih pa-
nogah, slednje sili v neprestano izobraževanje in usposabljanje delavcev. To-
liko bolj to velja tam, kjer ni formalnega izobraževanja za določene poklice
oz. dela.
Krepitev vloge sindikatov in kolektivnih pogodb
Sindikalni voditelji in delavski predstavniki v podjetjih so bili soglasni, da je
izobraževanje in usposabljanje delavcev pomembna tema za sindikate; aktiv-
nosti na tem področju morajo okrepiti. Pri tem svoj vlogo vidijo kot dvojno,
saj morajo tako delodajalce kot delavce »prepričati ter jim dopovedovati, da
je pridobivanje novih znanj in kompetenc njihova korist«. Nekoliko različno
mnenje imajo pri vlogi kolektivnih pogodb: medtem ko sindikalni vodite-
lji menijo, da je treba vsebine izobraževanja in usposabljanja v kolektivnih
pogodbah okrepiti, delavski predstavniki v podjetjih ocenjujejo, da bi imele
kolektivne pogodbe pri večjem izvajanju izobraževanja in usposabljanja po-
membno vlogo zgolj teoretično, saj so po njihovem mnenju ključne »finance«
delodajalca. Dodatno oviro vidijo tudi v izobraženosti vodstev sindikata v
podjetjih, saj »vodilni sindikalisti imajo, na primer, osnovno šolo, drugi po-
klicno in se počutijo ogrožene«. Priznavajo, da bi lahko na ravni podjetij sami
organizirali krajša neformalna usposabljanja, vendar delavci »ne pridejo, niti
če je zastonj, niti če so zanimiva predavanja, niti če narediš malico, kosilo ali
kaj podobnega«.
Sindikalni voditelji sicer napovedujejo, da bodo vztrajali in se trudili vklju-
čiti ter okrepiti te vsebine tudi v kolektivnih pogodbah, vendar svojo uspeš-
nost zaenkrat ocenjujejo kot slabo. Na pogajanjih namreč te vsebine obi-
čajno pridejo na vrsto šele po dogovorih o klasičnih, tradicionalnih vsebinah,
kot so plače in druga plačila iz naslova delovnega razmerja, ureditev delov-
nega časa, letnega dopusta ipd. Posledično je zaznati manj volje ter energije
za vsebine, o katerih govorimo v pričujočem prispevku, kar pa ocenjujejo, da
bo treba spremeniti. Poleg tega si želijo, da bi se sindikati ukvarjali z izobra-
82
čakujejo napredovanje, to so lahko nov naziv, odgovornejše delo, višja plača
ipd. Delavski predstavniki v podjetjih so bili soglasni, da je treba zlasti nižje
izobraženim ter tistim, ki opravljajo preprostejša in hierarhično nižja dela, za-
gotoviti takojšen in neposreden učinek, kot je plačilo v obliki nagrade, ter pred-
staviti in hkrati nuditi možnost napredovanja. Pri tem je ključna pravočasna in
realna obljuba delodajalca, ki jo po zaključenem izobraževanju in usposablja-
nju tudi izpolni; ko namreč delodajalec delavce napoti na izobraževanje in
usposabljanje, se ne sklepa pogodba o izobraževanju, zato tovrstne obljube
večinoma niso iztožljive. Po drugi strani pa v praksi vendarle zaznavajo, da
zlasti podjetja, ki delujejo v izrazito digitaliziranih in ostro konkurenčnih pa-
nogah, slednje sili v neprestano izobraževanje in usposabljanje delavcev. To-
liko bolj to velja tam, kjer ni formalnega izobraževanja za določene poklice
oz. dela.
Krepitev vloge sindikatov in kolektivnih pogodb
Sindikalni voditelji in delavski predstavniki v podjetjih so bili soglasni, da je
izobraževanje in usposabljanje delavcev pomembna tema za sindikate; aktiv-
nosti na tem področju morajo okrepiti. Pri tem svoj vlogo vidijo kot dvojno,
saj morajo tako delodajalce kot delavce »prepričati ter jim dopovedovati, da
je pridobivanje novih znanj in kompetenc njihova korist«. Nekoliko različno
mnenje imajo pri vlogi kolektivnih pogodb: medtem ko sindikalni vodite-
lji menijo, da je treba vsebine izobraževanja in usposabljanja v kolektivnih
pogodbah okrepiti, delavski predstavniki v podjetjih ocenjujejo, da bi imele
kolektivne pogodbe pri večjem izvajanju izobraževanja in usposabljanja po-
membno vlogo zgolj teoretično, saj so po njihovem mnenju ključne »finance«
delodajalca. Dodatno oviro vidijo tudi v izobraženosti vodstev sindikata v
podjetjih, saj »vodilni sindikalisti imajo, na primer, osnovno šolo, drugi po-
klicno in se počutijo ogrožene«. Priznavajo, da bi lahko na ravni podjetij sami
organizirali krajša neformalna usposabljanja, vendar delavci »ne pridejo, niti
če je zastonj, niti če so zanimiva predavanja, niti če narediš malico, kosilo ali
kaj podobnega«.
Sindikalni voditelji sicer napovedujejo, da bodo vztrajali in se trudili vklju-
čiti ter okrepiti te vsebine tudi v kolektivnih pogodbah, vendar svojo uspeš-
nost zaenkrat ocenjujejo kot slabo. Na pogajanjih namreč te vsebine obi-
čajno pridejo na vrsto šele po dogovorih o klasičnih, tradicionalnih vsebinah,
kot so plače in druga plačila iz naslova delovnega razmerja, ureditev delov-
nega časa, letnega dopusta ipd. Posledično je zaznati manj volje ter energije
za vsebine, o katerih govorimo v pričujočem prispevku, kar pa ocenjujejo, da
bo treba spremeniti. Poleg tega si želijo, da bi se sindikati ukvarjali z izobra-
82
