Page 102 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 102
leta Rosanda in Andreja Istenič
nes v pedagoški praksi izobraževalnih ustanov razvitega sveta povsem samo-
umevne.
V tem tisočletju vstopamo v novo fazo razvoja izobraževalne tehnologije,
v fazo umetne inteligence in socialnih robotov. Prehajamo v robotsko ero
(Cheng, Sun in Chen 2018). V človekovo socialno življenje vstopajo roboti
(Mathur in Reichling 2016), ki jih bomo v 21. stoletju uporabljali na vseh pod-
ročjih družbenega življenja, kar bo med drugim privedlo do korenitih spre-
memb družbenih in medosebnih odnosov ter do drugačnih odnosov ljudi
do robotov (Nikolić 2016). Z razvojem umetne inteligence in njeno vpeljavo
na področje izobraževanja se porajajo vprašanja o prihodnosti učenja in po-
učevanja ter vlogah učitelja in učenca (Istenič 2019).
Za raziskovalce s področja socialne robotike predstavlja pomemben izziv
razvoj pametnih robotov, sposobnih smiselnega sporazumevanja in vzposta-
vljanja socialnih odnosov z ljudmi (Linert in Kopacek 2018), v katerih roboti
prevzamejo vlogo interakcijskega partnerja (Cameron idr. 2017; Sandry 2015)
v človekovem zasebnem in poklicnem življenju (Istenič, Bratko in Rosanda
2021a). Prizadevajo si zasnovati avtonomne (Beer idr. 2011) robote s človeško
inteligenco, ki bi bili sposobni delati v »delno neznanih, spreminjajočih se
in nepredvidljivih okoljih« (Veruggio 2006, 616) ter doseči simbiozo z ljudmi
(Nomura 2017).
Od industrijskih k socialnim robotom
V preteklosti v šolskem okolju robotom nismo posvečali posebne pozornosti.
Roboti, ki so jih morebiti uporabljali v šolah, so imeli nedvomno status uč-
nega pripomočka in nič več. Poglejmo torej, s katerimi sposobnostmi so raz-
iskovalci nadgradili prve robote.
Prvi roboti so bili »neinteligentni« statični industrijski roboti, ki za svoje
delo niso potrebovali človeku podobnega videza. V proizvodnji so prevzeli
nekatera delovna opravila tovarniških delavcev (Mori 1970). Sledijo jim inte-
ligentni industrijski roboti s preprostimi zunanjimi senzorji za procesiranje
zbranih informacij o okolju, v katerem delujejo, in inteligentni storitveni ro-
boti za čiščenje, pomoč invalidom ter igro (Kopacek 2014).
Nadaljnjo stopnjo v razvoju predstavljajo socialni roboti. To so fizično ute-
lešeni roboti, ki v interakcijah oz. komunikaciji z ljudmi upoštevajo človeku
ustrezno socialno vedenje in sledijo pravilom, ki so vezana na njihovo vlogo
v človekovem socialnem prostoru. Danes socialni roboti že nastopajo v člove-
ških odnosih, kjer prevzemajo nekatere do sedaj značilno človeške družbene
vloge (Edwards idr. 2016; Taipale idr. 2015). Raziskovalci ugotavljajo, da k učin-
kovitosti socialnih robotov pomembno pripomoreta njihova fizična uteleše-
102
nes v pedagoški praksi izobraževalnih ustanov razvitega sveta povsem samo-
umevne.
V tem tisočletju vstopamo v novo fazo razvoja izobraževalne tehnologije,
v fazo umetne inteligence in socialnih robotov. Prehajamo v robotsko ero
(Cheng, Sun in Chen 2018). V človekovo socialno življenje vstopajo roboti
(Mathur in Reichling 2016), ki jih bomo v 21. stoletju uporabljali na vseh pod-
ročjih družbenega življenja, kar bo med drugim privedlo do korenitih spre-
memb družbenih in medosebnih odnosov ter do drugačnih odnosov ljudi
do robotov (Nikolić 2016). Z razvojem umetne inteligence in njeno vpeljavo
na področje izobraževanja se porajajo vprašanja o prihodnosti učenja in po-
učevanja ter vlogah učitelja in učenca (Istenič 2019).
Za raziskovalce s področja socialne robotike predstavlja pomemben izziv
razvoj pametnih robotov, sposobnih smiselnega sporazumevanja in vzposta-
vljanja socialnih odnosov z ljudmi (Linert in Kopacek 2018), v katerih roboti
prevzamejo vlogo interakcijskega partnerja (Cameron idr. 2017; Sandry 2015)
v človekovem zasebnem in poklicnem življenju (Istenič, Bratko in Rosanda
2021a). Prizadevajo si zasnovati avtonomne (Beer idr. 2011) robote s človeško
inteligenco, ki bi bili sposobni delati v »delno neznanih, spreminjajočih se
in nepredvidljivih okoljih« (Veruggio 2006, 616) ter doseči simbiozo z ljudmi
(Nomura 2017).
Od industrijskih k socialnim robotom
V preteklosti v šolskem okolju robotom nismo posvečali posebne pozornosti.
Roboti, ki so jih morebiti uporabljali v šolah, so imeli nedvomno status uč-
nega pripomočka in nič več. Poglejmo torej, s katerimi sposobnostmi so raz-
iskovalci nadgradili prve robote.
Prvi roboti so bili »neinteligentni« statični industrijski roboti, ki za svoje
delo niso potrebovali človeku podobnega videza. V proizvodnji so prevzeli
nekatera delovna opravila tovarniških delavcev (Mori 1970). Sledijo jim inte-
ligentni industrijski roboti s preprostimi zunanjimi senzorji za procesiranje
zbranih informacij o okolju, v katerem delujejo, in inteligentni storitveni ro-
boti za čiščenje, pomoč invalidom ter igro (Kopacek 2014).
Nadaljnjo stopnjo v razvoju predstavljajo socialni roboti. To so fizično ute-
lešeni roboti, ki v interakcijah oz. komunikaciji z ljudmi upoštevajo človeku
ustrezno socialno vedenje in sledijo pravilom, ki so vezana na njihovo vlogo
v človekovem socialnem prostoru. Danes socialni roboti že nastopajo v člove-
ških odnosih, kjer prevzemajo nekatere do sedaj značilno človeške družbene
vloge (Edwards idr. 2016; Taipale idr. 2015). Raziskovalci ugotavljajo, da k učin-
kovitosti socialnih robotov pomembno pripomoreta njihova fizična uteleše-
102
