Page 107 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 107
Robotska podpora pri pouku
uporabnikom, saj robotova uspešnost ni odvisna od njegovega čustve-
nega, zdravstvenega in psihološkega stanja; sposobnost prilagajanja
potrebam učencev, vendar sočasno priznava, da učitelj zagotavlja višjo
kakovost izobraževanja kakor robot; vztrajnost in potrpežljivost robo-
tov, saj lahko razlago potrpežljivo neštetokrat ponovijo; učencev ne
diskriminirajo; administrativno delo opravijo pravočasno in učinkovito
(Ivanov 2016).
3. Roboti lahko naredijo oz. nam omogočijo nekaj, kar nam brez njih ne bi
bilo na razpolago: otroci morda raje vadijo tuje jezike z robotom, pred
katerim se ne sramujejo svojih napak.
4. Tehnološki statusni simbol. Robot lahko predstavlja statusni simbol teh-
nološkega napredka izobraževalne ustanove.
5. Robotska tehnologija bo stroškovno učinkovitejša od učiteljev.
Najpomembnejše pomanjkljivosti socialnih robotov predstavlja ocena šir-
šega konteksta, vrednot in intenc človekovih dejanj. Roboti, namenjeni širši
uporabi, niso programirani za delovanje v kompleksnih situacijah, v katerih
bi lahko predvideli smeri razvoja dogodkov. Ne izražajo sočutja, zdravega ra-
zuma in intuicije (Heyns 2013). Področja, na katerih potencial robotov še ni
dovolj raziskan, smo strnjeno navedli v Istenič, Bratko in Rosanda (2021b).
Sprejetje socialnih robotov in pogledi pedagoških delavcev
Socialno-robotska tehnologija je radikalna tehnološka inovacija. Po zaslugi
oponašanja človeku lastnih interakcijskih sposobnosti predstavlja tudi radi-
kalno družbeno inovacijo. Socialni roboti namreč polagoma vstopajo v soci-
alne odnose, ki so bili do sedaj lastni izključno človeku. To vnaša pomembne
spremembe v dinamiko človeške interakcije, za katere nimamo preteklih iz-
kušenj niti konkretne vizije za prihodnost. V pričujočem prispevku obravna-
vamo poglede bodočih učiteljev, ki bodo v času svojega službovanja priča
uporabi socialnih robotov na različnih področjih.
Radikalne inovacije ljudje težko sprejemamo (Beer idr. 2011; Dewar in Du-
ton 1986; Rosanda, Podpečan, Istenič v tisku), še zlasti v družbenih odnosih
(Flensborg Damholdt idr. 2020). Glede socialnih robotov je bilo 34 respon-
dentov raziskave Eurobarometer, izvedene leta 2012 v 27 evropskih državah,
mnenja, da bi bilo treba njihovo uporabo v izobraževanju prepovedati (Euro-
pean Union 2012). O mnenju staršev glede uporabe izobraževalnih robotov
za poučevanje pa vemo zelo malo. Iz raziskave med starši tajvanskih učen-
cev, starih od 13 do 15 let, ki so se z robotiko ukvarjali v okviru šolskih krožkov
in poletnih taborov, je npr. razvidno, da starši odobravajo seznanitev svojih
107
uporabnikom, saj robotova uspešnost ni odvisna od njegovega čustve-
nega, zdravstvenega in psihološkega stanja; sposobnost prilagajanja
potrebam učencev, vendar sočasno priznava, da učitelj zagotavlja višjo
kakovost izobraževanja kakor robot; vztrajnost in potrpežljivost robo-
tov, saj lahko razlago potrpežljivo neštetokrat ponovijo; učencev ne
diskriminirajo; administrativno delo opravijo pravočasno in učinkovito
(Ivanov 2016).
3. Roboti lahko naredijo oz. nam omogočijo nekaj, kar nam brez njih ne bi
bilo na razpolago: otroci morda raje vadijo tuje jezike z robotom, pred
katerim se ne sramujejo svojih napak.
4. Tehnološki statusni simbol. Robot lahko predstavlja statusni simbol teh-
nološkega napredka izobraževalne ustanove.
5. Robotska tehnologija bo stroškovno učinkovitejša od učiteljev.
Najpomembnejše pomanjkljivosti socialnih robotov predstavlja ocena šir-
šega konteksta, vrednot in intenc človekovih dejanj. Roboti, namenjeni širši
uporabi, niso programirani za delovanje v kompleksnih situacijah, v katerih
bi lahko predvideli smeri razvoja dogodkov. Ne izražajo sočutja, zdravega ra-
zuma in intuicije (Heyns 2013). Področja, na katerih potencial robotov še ni
dovolj raziskan, smo strnjeno navedli v Istenič, Bratko in Rosanda (2021b).
Sprejetje socialnih robotov in pogledi pedagoških delavcev
Socialno-robotska tehnologija je radikalna tehnološka inovacija. Po zaslugi
oponašanja človeku lastnih interakcijskih sposobnosti predstavlja tudi radi-
kalno družbeno inovacijo. Socialni roboti namreč polagoma vstopajo v soci-
alne odnose, ki so bili do sedaj lastni izključno človeku. To vnaša pomembne
spremembe v dinamiko človeške interakcije, za katere nimamo preteklih iz-
kušenj niti konkretne vizije za prihodnost. V pričujočem prispevku obravna-
vamo poglede bodočih učiteljev, ki bodo v času svojega službovanja priča
uporabi socialnih robotov na različnih področjih.
Radikalne inovacije ljudje težko sprejemamo (Beer idr. 2011; Dewar in Du-
ton 1986; Rosanda, Podpečan, Istenič v tisku), še zlasti v družbenih odnosih
(Flensborg Damholdt idr. 2020). Glede socialnih robotov je bilo 34 respon-
dentov raziskave Eurobarometer, izvedene leta 2012 v 27 evropskih državah,
mnenja, da bi bilo treba njihovo uporabo v izobraževanju prepovedati (Euro-
pean Union 2012). O mnenju staršev glede uporabe izobraževalnih robotov
za poučevanje pa vemo zelo malo. Iz raziskave med starši tajvanskih učen-
cev, starih od 13 do 15 let, ki so se z robotiko ukvarjali v okviru šolskih krožkov
in poletnih taborov, je npr. razvidno, da starši odobravajo seznanitev svojih
107
