Page 180 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 180
reja Klančar in Aleksander Janeš
pomagali uspešno delovati v vse bolj digitaliziranem svetu, ter da z razvojem
teh znanj in veščin nadaljujemo po celotni vertikali izobraževanja (Brodnik
idr. 2022).
Usposobljenost učiteljev za uporabo digitalnih tehnologij pri poučevanju
ima pomembno vlogo pri razvoju digitalnih kompetenc učencev. Če učitelji
sami ne obvladajo rabe digitalnih tehnologij, učencem ne morejo zagota-
vljati potrebne podpore in usmerjanja pri uporabi slednjih. Začetek razvoja
digitalnih kompetenc učiteljev v Sloveniji sega v leto 1972 – k začetkom upo-
rabe računalnikov pri poučevanju. Večji premiki in spremembe so se začele
izvajati od leta 1992 naprej, ko se je v sklopu projektov začelo intenzivno
vključevanje računalnikov in digitalnih tehnologij pri različnih predmetih;
večje spremembe je bilo zaznati tudi po letu 2000, v času intenzivne širitve
dostopa do interneta. V ospredju ni bila uporaba računalnika, temveč razvoj
didaktike z uporabo računalnika oz. digitalnih tehnologij. Cilj številnih naci-
onalnih projektov (npr. Petra, RO, E-šolstvo itd.) je bil, poleg opremljanja šol
z najnovejšimi digitalnimi tehnologijami za poučevanje in spodbujanja ter
podpore razvojnemu in raziskovalnemu delu na področju vključevanja novih
tehnologij v šole, tudi usposabljanje učiteljev in učencev (Brečko in Vehovar
2008). V tem prvem obdobju je bila Slovenija glede opremljenosti, dostopno-
sti ter usposabljanj učiteljev za didaktično rabo digitalnih tehnologij pri po-
uku med drugimi državami uvrščena visoko. Leta 2006 je druga mednarodna
raziskava SITES pokazala razkorak med opremljenostjo slovenskih šol in de-
jansko rabo digitalni tehnologij pri poučevanju, še posebej nizek delež rabe
s strani učencev. Prav tako je bila v zelo nizkem deležu izražena potreba po
dodatnem izobraževanju učiteljev s področja vključevanja digitalnih tehno-
logij pri poučevanju in učenju. Podobni so bili tudi rezultati drugih raziskav
(ICILS 2013, PIRLS in TIMSS). Raziskava TALIS 2018 je prvič omogočila vpogled
v stališča učiteljev glede rabe digitalnih tehnologij pri poučevanju, kjer se je
nadaljeval negativen odnos ali nepripravljenost na učenje oz. razvoj digital-
nih kompetenc (Japelj Pavešič, Peršolja in Špegel Razbornik 2020).
V zadnjih dveh desetletjih so raziskovalci na področju izobraževanja veliko
pozornosti namenjali pedagoškim digitalnim kompetencam učiteljev. Da bi
raziskali, katere kompetence učitelji potrebujejo za poučevanje v »digitalizi-
ranih razredih«, so bili razviti različni okviri, npr. digitalni kompetenčni okvir
za učitelje – DigCompEdu (Punie in Redecker 2017) in TPACK (Mishra in Koe-
hler 2006). Okvir TPACK opredeljuje tri glavna področja znanja, ki so potrebna
za učinkovito integracijo tehnologije v poučevanje (Voogt idr. 2012). Poleg
tradicionalnega tehnološkega znanja TPACK dodaja širši kontekst izobraže-
vanja, vključno s pedagoškim in z vsebinskim znanjem. V slovenskem naci-
180
pomagali uspešno delovati v vse bolj digitaliziranem svetu, ter da z razvojem
teh znanj in veščin nadaljujemo po celotni vertikali izobraževanja (Brodnik
idr. 2022).
Usposobljenost učiteljev za uporabo digitalnih tehnologij pri poučevanju
ima pomembno vlogo pri razvoju digitalnih kompetenc učencev. Če učitelji
sami ne obvladajo rabe digitalnih tehnologij, učencem ne morejo zagota-
vljati potrebne podpore in usmerjanja pri uporabi slednjih. Začetek razvoja
digitalnih kompetenc učiteljev v Sloveniji sega v leto 1972 – k začetkom upo-
rabe računalnikov pri poučevanju. Večji premiki in spremembe so se začele
izvajati od leta 1992 naprej, ko se je v sklopu projektov začelo intenzivno
vključevanje računalnikov in digitalnih tehnologij pri različnih predmetih;
večje spremembe je bilo zaznati tudi po letu 2000, v času intenzivne širitve
dostopa do interneta. V ospredju ni bila uporaba računalnika, temveč razvoj
didaktike z uporabo računalnika oz. digitalnih tehnologij. Cilj številnih naci-
onalnih projektov (npr. Petra, RO, E-šolstvo itd.) je bil, poleg opremljanja šol
z najnovejšimi digitalnimi tehnologijami za poučevanje in spodbujanja ter
podpore razvojnemu in raziskovalnemu delu na področju vključevanja novih
tehnologij v šole, tudi usposabljanje učiteljev in učencev (Brečko in Vehovar
2008). V tem prvem obdobju je bila Slovenija glede opremljenosti, dostopno-
sti ter usposabljanj učiteljev za didaktično rabo digitalnih tehnologij pri po-
uku med drugimi državami uvrščena visoko. Leta 2006 je druga mednarodna
raziskava SITES pokazala razkorak med opremljenostjo slovenskih šol in de-
jansko rabo digitalni tehnologij pri poučevanju, še posebej nizek delež rabe
s strani učencev. Prav tako je bila v zelo nizkem deležu izražena potreba po
dodatnem izobraževanju učiteljev s področja vključevanja digitalnih tehno-
logij pri poučevanju in učenju. Podobni so bili tudi rezultati drugih raziskav
(ICILS 2013, PIRLS in TIMSS). Raziskava TALIS 2018 je prvič omogočila vpogled
v stališča učiteljev glede rabe digitalnih tehnologij pri poučevanju, kjer se je
nadaljeval negativen odnos ali nepripravljenost na učenje oz. razvoj digital-
nih kompetenc (Japelj Pavešič, Peršolja in Špegel Razbornik 2020).
V zadnjih dveh desetletjih so raziskovalci na področju izobraževanja veliko
pozornosti namenjali pedagoškim digitalnim kompetencam učiteljev. Da bi
raziskali, katere kompetence učitelji potrebujejo za poučevanje v »digitalizi-
ranih razredih«, so bili razviti različni okviri, npr. digitalni kompetenčni okvir
za učitelje – DigCompEdu (Punie in Redecker 2017) in TPACK (Mishra in Koe-
hler 2006). Okvir TPACK opredeljuje tri glavna področja znanja, ki so potrebna
za učinkovito integracijo tehnologije v poučevanje (Voogt idr. 2012). Poleg
tradicionalnega tehnološkega znanja TPACK dodaja širši kontekst izobraže-
vanja, vključno s pedagoškim in z vsebinskim znanjem. V slovenskem naci-
180
