Page 194 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 194
onca Pangrčič, Maruška Željeznov Seničar in Mojca Kukanja Gabrijelčič
učili branja, pisanja, aritmetike, zgodovine, književnosti, umetnosti in tele-
sne vzdržljivosti (Davis in Rimm 2003, 3; Colangelo in Davis 1997, 5, v Pangrčič
2016). Polonca Pangrčič (2016) navaja, da je bil prvi vidnejši zagovornik raz-
vijanja in negovanja nadpovprečnih sposobnosti Platon (427–347 pr. n. št.),
saj je otroke za nadaljnje izobraževanje izbiral na osnovi njihove inteligen-
tnosti in telesne vzdržljivosti. Zagovarjal je ločen program izobraževanja za
sposobnejše dečke, kjer bi izmed najboljših lahko izbrali prihodnjega vodite-
lja države (Tannenbaum 2000, 29). Človekove sposobnosti je označil kot da-
rove, ki jih le majhen delež posameznikov pridobi že ob rojstvu (George 1997,
12). Stoletja kasneje so člani kitajske dinastije Tang (618–907) sistematično
razvijali talente svojih otrok. V kitajski zgodovini so bile namreč pomembne
osebnosti priznane po svojih izjemnih talentih in dosežkih (kot npr. pesnik
in državnik Su Shi, ki je bil zelo cenjen zaradi svojega literarnega talenta in
prispevkov h kitajski literaturi). Kasneje je Kitajska namenjala poudarek izo-
braževanju ter prepoznavanju in vzgoji nadarjenih posameznikov; izvajali so
različne programe in pobude za podporo izobraževanju nadarjenih, vključno
s specializiranimi šolami in programi za razvoj talentov. Kitajska vlada je nam-
reč prepoznala pomen prepoznavanja in podpiranja nadarjenih posamezni-
kov kot sredstva za spodbujanje intelektualne ter gospodarske rasti države
(Colangelo in Davis 1997).
Nadarjenost v srednjem veku
Koncept nadarjenosti v srednjem veku so povezovali z višjimi intelektualnimi
sposobnostmi in talenti, za katere je veljalo, da so prejeli božansko naklonje-
nost ali navdih. Duhovništvo, menihi in učenjaki so bili zelo cenjeni zaradi
svojega znanja ter pogosto obravnavani kot nadarjeni posamezniki tistega
časa. Poleg verskih učenjakov so bili tudi posamezniki, ki so izkazovali izje-
mne talente na drugih področjih, kot sta umetnost in arhitektura (npr. Giotto
di Bondone, Michelangelo, Da Vinci, Dante idr.) (Colangelo in Davis 1997, 5).
Na splošno je bilo razumevanje nadarjenosti v srednjem veku tesno po-
vezano z verskimi, intelektualnimi in umetniškimi sposobnostmi, pri čemer
sta bila priznanje in podpora namenjena predvsem posameznikom, pove-
zanim s cerkvijo ali privilegiranimi družbenimi razredi. V tem obdobju je za
največjega humanističnega pedagoga veljal Vittorino da Feltre (1378–1477),
pogosto prepoznaven po izjemnem izobraževalnem pristopu in negovanju
intelektualnih talentov pri svojih učencih (Žlebnik 1969, 60–61). Njegov pou-
darek na individualiziranem izobraževanju, intelektualni rasti in razvoju ta-
lentov je postavil temelje sodobnim praksam izobraževanja nadarjenih.
Kasneje je Jan Amos Komenský (1592–1670) v Véliki didaktiki izpostavil
194
učili branja, pisanja, aritmetike, zgodovine, književnosti, umetnosti in tele-
sne vzdržljivosti (Davis in Rimm 2003, 3; Colangelo in Davis 1997, 5, v Pangrčič
2016). Polonca Pangrčič (2016) navaja, da je bil prvi vidnejši zagovornik raz-
vijanja in negovanja nadpovprečnih sposobnosti Platon (427–347 pr. n. št.),
saj je otroke za nadaljnje izobraževanje izbiral na osnovi njihove inteligen-
tnosti in telesne vzdržljivosti. Zagovarjal je ločen program izobraževanja za
sposobnejše dečke, kjer bi izmed najboljših lahko izbrali prihodnjega vodite-
lja države (Tannenbaum 2000, 29). Človekove sposobnosti je označil kot da-
rove, ki jih le majhen delež posameznikov pridobi že ob rojstvu (George 1997,
12). Stoletja kasneje so člani kitajske dinastije Tang (618–907) sistematično
razvijali talente svojih otrok. V kitajski zgodovini so bile namreč pomembne
osebnosti priznane po svojih izjemnih talentih in dosežkih (kot npr. pesnik
in državnik Su Shi, ki je bil zelo cenjen zaradi svojega literarnega talenta in
prispevkov h kitajski literaturi). Kasneje je Kitajska namenjala poudarek izo-
braževanju ter prepoznavanju in vzgoji nadarjenih posameznikov; izvajali so
različne programe in pobude za podporo izobraževanju nadarjenih, vključno
s specializiranimi šolami in programi za razvoj talentov. Kitajska vlada je nam-
reč prepoznala pomen prepoznavanja in podpiranja nadarjenih posamezni-
kov kot sredstva za spodbujanje intelektualne ter gospodarske rasti države
(Colangelo in Davis 1997).
Nadarjenost v srednjem veku
Koncept nadarjenosti v srednjem veku so povezovali z višjimi intelektualnimi
sposobnostmi in talenti, za katere je veljalo, da so prejeli božansko naklonje-
nost ali navdih. Duhovništvo, menihi in učenjaki so bili zelo cenjeni zaradi
svojega znanja ter pogosto obravnavani kot nadarjeni posamezniki tistega
časa. Poleg verskih učenjakov so bili tudi posamezniki, ki so izkazovali izje-
mne talente na drugih področjih, kot sta umetnost in arhitektura (npr. Giotto
di Bondone, Michelangelo, Da Vinci, Dante idr.) (Colangelo in Davis 1997, 5).
Na splošno je bilo razumevanje nadarjenosti v srednjem veku tesno po-
vezano z verskimi, intelektualnimi in umetniškimi sposobnostmi, pri čemer
sta bila priznanje in podpora namenjena predvsem posameznikom, pove-
zanim s cerkvijo ali privilegiranimi družbenimi razredi. V tem obdobju je za
največjega humanističnega pedagoga veljal Vittorino da Feltre (1378–1477),
pogosto prepoznaven po izjemnem izobraževalnem pristopu in negovanju
intelektualnih talentov pri svojih učencih (Žlebnik 1969, 60–61). Njegov pou-
darek na individualiziranem izobraževanju, intelektualni rasti in razvoju ta-
lentov je postavil temelje sodobnim praksam izobraževanja nadarjenih.
Kasneje je Jan Amos Komenský (1592–1670) v Véliki didaktiki izpostavil
194
