Page 199 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 199
Družbeni fenomen nadarjenosti skozi čas
okolju, reševanja problemov v resničnem življenju in učinkovite uporabe la-
stnih moči. Kombinacija Sternbergove in Renzullijeve teorije privede do t. i.
okvira nadarjenosti Sternberg-Renzulli, ki upošteva širši spekter sposobno-
sti in značilnosti pri prepoznavanju ter podpori nadarjenih posameznikov.
Model priznava pomen negovanja nadarjenosti z ustreznimi izobraževalnimi
priložnostmi, zahtevnimi nalogami in s podpornim okoljem.
Četrti časovni interval – sodobni razvojni modeli
Sodobni razvojni modeli so nastali pod okriljem najodmevnejših strokovnja-
kov, kot so: J. Feldhusen, J. Freeman, F. Mönks, F. Gagné idr. Razlogi za razvoj
razvojnih modelov so predvsem v pretiranem poudarjanju genetskih osnov
pri raziskovanju in razvijanju nadarjenosti. Razvojni modeli nadarjenost kon-
ceptualizirajo veliko širše v primerjavi s predstavljenimi modeli prejšnjih treh
ciklov. Vsi namreč vsebujejo elemente zunanjih dejavnikov, za katere se pred-
postavlja, da v interakciji z notranjimi (lahko) vodijo k razvoju nadarjenosti.
Najpomembnejši raziskovalci četrtega cikla so (Colangelo in Davis 2003; Kau-
fman in Sternberg 2008; Piirto 2007):
– Tannebaum (od leta 1986): k razvojnemu modelu prispeva s spozna-
njem, da je nadarjenost produkt interaktivnega delovanja med spre-
menljivkami, ki povezujejo potenciale posameznikov in realizacijo nji-
hovih talentov. Spremenljivke so izjemno visoka inteligentnost, izje-
mne specifične sposobnosti, druge spremenljivke in vplivi okolja s
»srečo«, ki naj bi jo posameznik imel.
– Feldman (od leta 1992): avtor izpostavi sedem dimenzij, ki imajo izje-
men pomen za razvoj nadarjenosti – kognitivne, socialno-emocionalne
procese, družino, formalno in neformalno izobraževanje, značilnosti
specifičnih področij razvoja, socialno-kulturne vidike in zgodovinska
dejstva.
– Mönks (od leta 1992): avtor multifaktorskega modela nadarjenosti, ki je
sicer spremenjen model Renzullijevega trikrožnega modela nadarjeno-
sti, v katerega Mönks vključi tudi pomen družine, vrstnikov in šole.
– Feldhusen (od leta 1998): izdela razvojni model, ki vključuje genetsko
pogojene sposobnosti in vpliv socialno-kulturnih vidikov na realizacijo
talentov.
– Gagné (od leta 2005): avtor s svojimi raziskovanji prispeva veliko spre-
memb, predvsem na področju razumevanja razvoja talentov. Izdela
model nadarjenosti DMGT (Differentiated Model of Gifted and Talen-
ted), ki poleg kognitivnih elementov vključuje pomembne okoljske
199
okolju, reševanja problemov v resničnem življenju in učinkovite uporabe la-
stnih moči. Kombinacija Sternbergove in Renzullijeve teorije privede do t. i.
okvira nadarjenosti Sternberg-Renzulli, ki upošteva širši spekter sposobno-
sti in značilnosti pri prepoznavanju ter podpori nadarjenih posameznikov.
Model priznava pomen negovanja nadarjenosti z ustreznimi izobraževalnimi
priložnostmi, zahtevnimi nalogami in s podpornim okoljem.
Četrti časovni interval – sodobni razvojni modeli
Sodobni razvojni modeli so nastali pod okriljem najodmevnejših strokovnja-
kov, kot so: J. Feldhusen, J. Freeman, F. Mönks, F. Gagné idr. Razlogi za razvoj
razvojnih modelov so predvsem v pretiranem poudarjanju genetskih osnov
pri raziskovanju in razvijanju nadarjenosti. Razvojni modeli nadarjenost kon-
ceptualizirajo veliko širše v primerjavi s predstavljenimi modeli prejšnjih treh
ciklov. Vsi namreč vsebujejo elemente zunanjih dejavnikov, za katere se pred-
postavlja, da v interakciji z notranjimi (lahko) vodijo k razvoju nadarjenosti.
Najpomembnejši raziskovalci četrtega cikla so (Colangelo in Davis 2003; Kau-
fman in Sternberg 2008; Piirto 2007):
– Tannebaum (od leta 1986): k razvojnemu modelu prispeva s spozna-
njem, da je nadarjenost produkt interaktivnega delovanja med spre-
menljivkami, ki povezujejo potenciale posameznikov in realizacijo nji-
hovih talentov. Spremenljivke so izjemno visoka inteligentnost, izje-
mne specifične sposobnosti, druge spremenljivke in vplivi okolja s
»srečo«, ki naj bi jo posameznik imel.
– Feldman (od leta 1992): avtor izpostavi sedem dimenzij, ki imajo izje-
men pomen za razvoj nadarjenosti – kognitivne, socialno-emocionalne
procese, družino, formalno in neformalno izobraževanje, značilnosti
specifičnih področij razvoja, socialno-kulturne vidike in zgodovinska
dejstva.
– Mönks (od leta 1992): avtor multifaktorskega modela nadarjenosti, ki je
sicer spremenjen model Renzullijevega trikrožnega modela nadarjeno-
sti, v katerega Mönks vključi tudi pomen družine, vrstnikov in šole.
– Feldhusen (od leta 1998): izdela razvojni model, ki vključuje genetsko
pogojene sposobnosti in vpliv socialno-kulturnih vidikov na realizacijo
talentov.
– Gagné (od leta 2005): avtor s svojimi raziskovanji prispeva veliko spre-
memb, predvsem na področju razumevanja razvoja talentov. Izdela
model nadarjenosti DMGT (Differentiated Model of Gifted and Talen-
ted), ki poleg kognitivnih elementov vključuje pomembne okoljske
199
