Page 198 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 198
onca Pangrčič, Maruška Željeznov Seničar in Mojca Kukanja Gabrijelčič
– Horn in Cattell (od leta 1966): dokažeta, da splošna inteligentnost zdru-
žuje dva faktorja, fluidno in kristalizirano inteligentnost.
– Stanley (od leta 1971): ugotovi, da nadarjenost ni splošna, temveč po-
dročno specifična, ki se kaže kot odraz posameznikovega hitrega ra-
zvoja.
– Gardner (od leta 1983): avtor teorije raznoterih inteligentnosti, v ka-
teri predpostavlja osem neodvisnih inteligentnosti: jezikovno, logično-
matematično, prostorsko, glasbeno, telesno-gibalno, znotrajosebno,
medosebno in naravoslovno. Kasneje je bila dodana še deveta, eksi-
stencialna oz. duhovna inteligentnost. Gardnerjeva nadarjenost se na-
naša na koncept izjemne intelektualne sposobnosti ali talenta, vsaka
vrsta inteligentnosti pa predstavlja drugačen nabor kognitivnih spo-
sobnosti ali spretnosti, ki jih posamezniki lahko posedujejo v različni
meri. Nadarjenost tako ni določena le z visokim IQ-rezultatom ali uspe-
šnostjo na tradicionalnih testih inteligentnosti, temveč s prepoznava-
njem in z razvojem izjemnih sposobnosti na različnih področjih. Gar-
dnerjeva teorija prispeva k širšemu in bolj vključujočemu razumevanju
nadarjenosti s prepoznavanjem in z vrednotenjem širokega nabora
sposobnosti ter talentov posameznikov.
– Caroll (od leta 1993): avtor tristratumskega modela nadarjenosti, ki iz-
raža visoke specifične spretnosti posameznika, specifične sposobnosti,
ki so prisotne na širšem področju posameznikovega inteligentnega ve-
denja, ter splošne mentalne sposobnosti.
Tretji časovni interval – sistemski modeli nadarjenosti
V tretjem časovnem intervalu bistvo modelov nadarjenosti razumemo sis-
temsko (z odnosi med elementi). Najpomembnejša predstavnika sta (i) Jo-
seph Renzulli in (ii) Robert Sternberg (Colangelo in Davis 2003; Kaufman in
Sternberg 2008; Piirto 2007). Renzulli je avtor trikrožnega modela nadarjeno-
sti, kjer nadarjenost opredeli kot produkt interakcije med nadpovprečnimi
sposobnostmi, ustvarjalnostjo in motiviranostjo oz. predanostjo nalogi. Teo-
rija je pomembna, saj razlikuje dve različni vrsti nadarjenosti: za šolsko delo
(odličnost pri uporabi znanja) in za ustvarjalne produkte (odličnost pri pro-
dukciji znanja). Sternberg je avtor modela inteligentnosti, ki se imenuje tri-
arhični model nadarjenosti in je sestavljen iz treh elementov: analitične in-
teligentnosti, ustvarjalnosti in praktične inteligentnosti. Izhaja iz spoznanja,
da za produkcijo izvirnih idej potrebujemo ustvarjalnost, za oceno teh idej
analitične zmožnosti oz. akademsko inteligentnost, praktično inteligentnost
pa za izvrševanje slednje. Sternbergova teorija poudarja pomen prilagajanja
198
– Horn in Cattell (od leta 1966): dokažeta, da splošna inteligentnost zdru-
žuje dva faktorja, fluidno in kristalizirano inteligentnost.
– Stanley (od leta 1971): ugotovi, da nadarjenost ni splošna, temveč po-
dročno specifična, ki se kaže kot odraz posameznikovega hitrega ra-
zvoja.
– Gardner (od leta 1983): avtor teorije raznoterih inteligentnosti, v ka-
teri predpostavlja osem neodvisnih inteligentnosti: jezikovno, logično-
matematično, prostorsko, glasbeno, telesno-gibalno, znotrajosebno,
medosebno in naravoslovno. Kasneje je bila dodana še deveta, eksi-
stencialna oz. duhovna inteligentnost. Gardnerjeva nadarjenost se na-
naša na koncept izjemne intelektualne sposobnosti ali talenta, vsaka
vrsta inteligentnosti pa predstavlja drugačen nabor kognitivnih spo-
sobnosti ali spretnosti, ki jih posamezniki lahko posedujejo v različni
meri. Nadarjenost tako ni določena le z visokim IQ-rezultatom ali uspe-
šnostjo na tradicionalnih testih inteligentnosti, temveč s prepoznava-
njem in z razvojem izjemnih sposobnosti na različnih področjih. Gar-
dnerjeva teorija prispeva k širšemu in bolj vključujočemu razumevanju
nadarjenosti s prepoznavanjem in z vrednotenjem širokega nabora
sposobnosti ter talentov posameznikov.
– Caroll (od leta 1993): avtor tristratumskega modela nadarjenosti, ki iz-
raža visoke specifične spretnosti posameznika, specifične sposobnosti,
ki so prisotne na širšem področju posameznikovega inteligentnega ve-
denja, ter splošne mentalne sposobnosti.
Tretji časovni interval – sistemski modeli nadarjenosti
V tretjem časovnem intervalu bistvo modelov nadarjenosti razumemo sis-
temsko (z odnosi med elementi). Najpomembnejša predstavnika sta (i) Jo-
seph Renzulli in (ii) Robert Sternberg (Colangelo in Davis 2003; Kaufman in
Sternberg 2008; Piirto 2007). Renzulli je avtor trikrožnega modela nadarjeno-
sti, kjer nadarjenost opredeli kot produkt interakcije med nadpovprečnimi
sposobnostmi, ustvarjalnostjo in motiviranostjo oz. predanostjo nalogi. Teo-
rija je pomembna, saj razlikuje dve različni vrsti nadarjenosti: za šolsko delo
(odličnost pri uporabi znanja) in za ustvarjalne produkte (odličnost pri pro-
dukciji znanja). Sternberg je avtor modela inteligentnosti, ki se imenuje tri-
arhični model nadarjenosti in je sestavljen iz treh elementov: analitične in-
teligentnosti, ustvarjalnosti in praktične inteligentnosti. Izhaja iz spoznanja,
da za produkcijo izvirnih idej potrebujemo ustvarjalnost, za oceno teh idej
analitične zmožnosti oz. akademsko inteligentnost, praktično inteligentnost
pa za izvrševanje slednje. Sternbergova teorija poudarja pomen prilagajanja
198
