Page 195 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 195
Družbeni fenomen nadarjenosti skozi čas
vzgojo in izobraževanje nadarjenih, saj je verjel v notranji potencial in edin-
stvene sposobnosti vsakega posameznika. Poudaril je pomen izobraževanja
in vlogo učiteljev pri prepoznavanju ter razvoju talentov njihovih učencev
(Komenský 1995, 49). Izobraževalna filozofija Komenskega se je tako uje-
mala s sodobnimi predstavami o prepoznavanju in podpiranju potenciala
izjemnih posameznikov. Njegovo poudarjanje individualnih talentov in pre-
pričanje, da mora izobraževanje negovati in razvijati edinstvene sposobnosti
vsakega človeka, je namreč postavilo temelje sodobnim pristopom pri izo-
braževanju nadarjenih.
Nadarjenost v novem veku
V 19. stoletju se je začel v javnosti pojavljati pojem »nadarjenost«, ki pa ni bil
tako natančno definiran, kot je danes. V tem obdobju je bilo več pomembnih
posameznikov, ki so izkazovali izjemne intelektualne sposobnosti in talente
ter s svojim delom pomembno prispevali na različnih področjih razvoja (kot
npr. J. W. von Goethe, A. Lovelace, L. Pasteur, C. Darwin, M. Curie idr.). Šo-
lanje mladih pa v tem obdobju ni bilo povezano z inteligentnostjo in/ali s
sposobnostjo učenja, ampak je bilo namenjeno le premožnejšim (Davis in
Rimm 2003, 4). Tudi na slovenskem ozemlju je bilo šolanje praviloma pogo-
jeno s socialno-ekonomskim statusom družine, ki običajno ni bila sloven-
skega rodu. Vendar je odlok iz leta 1735 določal, da šola lahko sprejme otroke
revnejših staršev, če so na sprejemnem izpitu in pri izpitih med šolskim letom
izkazali izredno nadarjenost (Pangrčič 2016).
Francis Galton (1822–1911) je bil eden izmed prvih raziskovalcev, ki se je
ukvarjal z nadarjenostjo (Galton 1865; 1892). njegovo delo je postavilo teme-
lje na področju psihometrije in raziskovanja individualnih razlik v sposob-
nostih. Njegov poudarek na merjenju in preučevanju inteligentnosti je utrl
pot poznejšim raziskavam ter teorijam, ki še danes oblikujejo naše razume-
vanje nadarjenosti (Davis in Rimm 2003). V tem obdobju sta vidnejša razi-
skovalca, Alfred Binet (1857–1911) in Théodore Simon (1873–1961), predstavila
prvi praktični test inteligentnosti, Binet-Simonovo lestvico (Binet in Simon
1976), s katero so prepoznali podpovprečno sposobne otroke ter jih vklju-
čili v posebno izobraževanje. Lewis Terman jo je modificiral in jo poimenoval
»Stanford-Binet Intelligence Scale«. S tem testom je leta 1922 identificiral pri-
bližno 1.500 otrok z inteligenčnim količnikom (IQ) nad 135 v povprečni staro-
sti 12 let (Čudina-Obradović 1991, 7; George 1997, 27; Grinder 1985, 23; Robin-
son in Clinkenbeard 2008, 15) in jih več kot 50 let spremljal na psihološkem,
socialnem, telesnem ter poklicnem področju. Definicije nadarjenosti iz tega
obdobja temeljijo na številki izmerjenega IQ-ja (Hall 1956 v Van Tassel-Baska
195
vzgojo in izobraževanje nadarjenih, saj je verjel v notranji potencial in edin-
stvene sposobnosti vsakega posameznika. Poudaril je pomen izobraževanja
in vlogo učiteljev pri prepoznavanju ter razvoju talentov njihovih učencev
(Komenský 1995, 49). Izobraževalna filozofija Komenskega se je tako uje-
mala s sodobnimi predstavami o prepoznavanju in podpiranju potenciala
izjemnih posameznikov. Njegovo poudarjanje individualnih talentov in pre-
pričanje, da mora izobraževanje negovati in razvijati edinstvene sposobnosti
vsakega človeka, je namreč postavilo temelje sodobnim pristopom pri izo-
braževanju nadarjenih.
Nadarjenost v novem veku
V 19. stoletju se je začel v javnosti pojavljati pojem »nadarjenost«, ki pa ni bil
tako natančno definiran, kot je danes. V tem obdobju je bilo več pomembnih
posameznikov, ki so izkazovali izjemne intelektualne sposobnosti in talente
ter s svojim delom pomembno prispevali na različnih področjih razvoja (kot
npr. J. W. von Goethe, A. Lovelace, L. Pasteur, C. Darwin, M. Curie idr.). Šo-
lanje mladih pa v tem obdobju ni bilo povezano z inteligentnostjo in/ali s
sposobnostjo učenja, ampak je bilo namenjeno le premožnejšim (Davis in
Rimm 2003, 4). Tudi na slovenskem ozemlju je bilo šolanje praviloma pogo-
jeno s socialno-ekonomskim statusom družine, ki običajno ni bila sloven-
skega rodu. Vendar je odlok iz leta 1735 določal, da šola lahko sprejme otroke
revnejših staršev, če so na sprejemnem izpitu in pri izpitih med šolskim letom
izkazali izredno nadarjenost (Pangrčič 2016).
Francis Galton (1822–1911) je bil eden izmed prvih raziskovalcev, ki se je
ukvarjal z nadarjenostjo (Galton 1865; 1892). njegovo delo je postavilo teme-
lje na področju psihometrije in raziskovanja individualnih razlik v sposob-
nostih. Njegov poudarek na merjenju in preučevanju inteligentnosti je utrl
pot poznejšim raziskavam ter teorijam, ki še danes oblikujejo naše razume-
vanje nadarjenosti (Davis in Rimm 2003). V tem obdobju sta vidnejša razi-
skovalca, Alfred Binet (1857–1911) in Théodore Simon (1873–1961), predstavila
prvi praktični test inteligentnosti, Binet-Simonovo lestvico (Binet in Simon
1976), s katero so prepoznali podpovprečno sposobne otroke ter jih vklju-
čili v posebno izobraževanje. Lewis Terman jo je modificiral in jo poimenoval
»Stanford-Binet Intelligence Scale«. S tem testom je leta 1922 identificiral pri-
bližno 1.500 otrok z inteligenčnim količnikom (IQ) nad 135 v povprečni staro-
sti 12 let (Čudina-Obradović 1991, 7; George 1997, 27; Grinder 1985, 23; Robin-
son in Clinkenbeard 2008, 15) in jih več kot 50 let spremljal na psihološkem,
socialnem, telesnem ter poklicnem področju. Definicije nadarjenosti iz tega
obdobja temeljijo na številki izmerjenega IQ-ja (Hall 1956 v Van Tassel-Baska
195
