Page 212 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 212
ez Drobnič in Katarina Česnik
integracijo in inkluzijo Resman (2003, 69), ki poudarja, »da je integriran tisti,
se je adaptiral oziroma prilagodil normam, ki so v določenem okolju (šoli) do-
minantne. Integracija po tej definiciji bi zahtevala, da učenci sprejmejo šolski
red in kulturo, ki vlada v šoli. Zato integracija zahteva programski in kulturni
konformizem. Če imajo učenci težave, morajo poiskati pomoč, da kompen-
zirajo primanjkljaje, pomanjkljivosti, sicer pa se ne morejo vključiti v takšno
integrirano skupnost.«
Zgodovinsko gledano, kot ugotavlja Jean B. Crockett (2020), od 40. do 50.
let 20. stoletja govorimo o segregaciji in integraciji, šele po 1990. letu pa smo
začeli govoriti o inkluziji v okviru izobraževanja. Načeloma se je beseda inklu-
zija v kontekstu specialne edukacije prvič uporabila s Salamanško deklaracijo
leta 1994, kjer je bilo navedeno, da je integracija otrok z motnjami mogoča
z inkluzivno šolo. Zatorej naj inkluzija ne bi bila reforma obstoječega poseb-
nega šolstva – raje jo razumimo kot odziv na potrebo izobraževalnih ustanov,
da se znotraj nje izobražujejo raznoliki učenci ter da jim posledično omogo-
čimo priložnosti za kakovostno izobraževanje (Francisco, Hartman in Wang
2020) v najmanj restriktivnem okolju (Opara 2007). Integracijo se sicer tudi ra-
zume kot proces odpravljanja dualne šole (Opara 2009), saj se, zgodovinsko
gledano, kaže kot nekakšna predhodnica inkluzije na področju izobraževanja
učencev s posebnimi potrebami, ki se kot nova paradigma pojavi v 80. letih
prejšnjega stoletja – gre za inkluzijo, ki poudarja pomen socialnega okolja,
torej da odgovornost za prilagajanje večini ni samo stvar posameznika, pač
pa da se mora tudi okolje prilagajati posameznikovim potrebam.
A da dosežemo konsenz, bi lahko inkluzijo opredelili kot nekaj več kot in-
tegracija,⁴ saj je vtkana v širok družbeni kontekst – politični, socialni, psiho-
socialni in izobraževalni (Bleidick 1981; Skidmore 2004). V okviru izobraževa-
kulec 2010) ter ga potemtakem lahko razumemo kot izziv pozitivnemu pripoznanju posame-
znika.
⁴ Moč je zaznati, da se srečujemo s problemom razlikovanja med pojmoma integracija in inklu-
zija. Nekateri razliko med integracijo in inkluzijo razlagajo skozi časovno perspektivo, po kateri
je integracija nekakšen prehod ali vmesna faza do inkluzije, kot da se mora posameznik s po-
sebnimi potrebami prilagoditi večini, v inkluzivnem pristopu pa je poudarek na prilagajanju
večine posamezniku, torej na pripravljenosti okolice, da sprejme posameznika z njegovo dru-
gačnostjo. Ta slednji pristop se enači predvsem s socialnim modelom, dočim se integracijski
enači z medicinskim modelom obravnave oseb s posebnimi potrebami. Drugi pa inkluzijo ra-
zumejo le kot izvedbo umestitve katerega koli posameznika v skupen prostor (integracija zgolj
po lokaciji), ne da bi si zastavljali vprašanja o socialni povezanosti med tistimi v prostoru. Zato
za njih socialna integracija pomeni nadgradnjo inkluzije, ko umestitvi posameznika po lokaciji
dodamo še socialno povezanost (op. avtorja). V semantičnem smislu pa se zdi, da beseda in-
tegracija ponazarja nekaj, kar je prepleteno, stopljeno skupaj (Emanuelsson 1998), medtem ko
inkluzija ponazarja zgolj umeščenost nekam.
212
integracijo in inkluzijo Resman (2003, 69), ki poudarja, »da je integriran tisti,
se je adaptiral oziroma prilagodil normam, ki so v določenem okolju (šoli) do-
minantne. Integracija po tej definiciji bi zahtevala, da učenci sprejmejo šolski
red in kulturo, ki vlada v šoli. Zato integracija zahteva programski in kulturni
konformizem. Če imajo učenci težave, morajo poiskati pomoč, da kompen-
zirajo primanjkljaje, pomanjkljivosti, sicer pa se ne morejo vključiti v takšno
integrirano skupnost.«
Zgodovinsko gledano, kot ugotavlja Jean B. Crockett (2020), od 40. do 50.
let 20. stoletja govorimo o segregaciji in integraciji, šele po 1990. letu pa smo
začeli govoriti o inkluziji v okviru izobraževanja. Načeloma se je beseda inklu-
zija v kontekstu specialne edukacije prvič uporabila s Salamanško deklaracijo
leta 1994, kjer je bilo navedeno, da je integracija otrok z motnjami mogoča
z inkluzivno šolo. Zatorej naj inkluzija ne bi bila reforma obstoječega poseb-
nega šolstva – raje jo razumimo kot odziv na potrebo izobraževalnih ustanov,
da se znotraj nje izobražujejo raznoliki učenci ter da jim posledično omogo-
čimo priložnosti za kakovostno izobraževanje (Francisco, Hartman in Wang
2020) v najmanj restriktivnem okolju (Opara 2007). Integracijo se sicer tudi ra-
zume kot proces odpravljanja dualne šole (Opara 2009), saj se, zgodovinsko
gledano, kaže kot nekakšna predhodnica inkluzije na področju izobraževanja
učencev s posebnimi potrebami, ki se kot nova paradigma pojavi v 80. letih
prejšnjega stoletja – gre za inkluzijo, ki poudarja pomen socialnega okolja,
torej da odgovornost za prilagajanje večini ni samo stvar posameznika, pač
pa da se mora tudi okolje prilagajati posameznikovim potrebam.
A da dosežemo konsenz, bi lahko inkluzijo opredelili kot nekaj več kot in-
tegracija,⁴ saj je vtkana v širok družbeni kontekst – politični, socialni, psiho-
socialni in izobraževalni (Bleidick 1981; Skidmore 2004). V okviru izobraževa-
kulec 2010) ter ga potemtakem lahko razumemo kot izziv pozitivnemu pripoznanju posame-
znika.
⁴ Moč je zaznati, da se srečujemo s problemom razlikovanja med pojmoma integracija in inklu-
zija. Nekateri razliko med integracijo in inkluzijo razlagajo skozi časovno perspektivo, po kateri
je integracija nekakšen prehod ali vmesna faza do inkluzije, kot da se mora posameznik s po-
sebnimi potrebami prilagoditi večini, v inkluzivnem pristopu pa je poudarek na prilagajanju
večine posamezniku, torej na pripravljenosti okolice, da sprejme posameznika z njegovo dru-
gačnostjo. Ta slednji pristop se enači predvsem s socialnim modelom, dočim se integracijski
enači z medicinskim modelom obravnave oseb s posebnimi potrebami. Drugi pa inkluzijo ra-
zumejo le kot izvedbo umestitve katerega koli posameznika v skupen prostor (integracija zgolj
po lokaciji), ne da bi si zastavljali vprašanja o socialni povezanosti med tistimi v prostoru. Zato
za njih socialna integracija pomeni nadgradnjo inkluzije, ko umestitvi posameznika po lokaciji
dodamo še socialno povezanost (op. avtorja). V semantičnem smislu pa se zdi, da beseda in-
tegracija ponazarja nekaj, kar je prepleteno, stopljeno skupaj (Emanuelsson 1998), medtem ko
inkluzija ponazarja zgolj umeščenost nekam.
212
