Page 312 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 312
a Brezigar in Alenka Verša
njen s t. i. Gentilejevo reformo (Regio Decreto 1 ottobre 1923, n. 2185) (Stranj
1992).
Na osnovi pariškega mirovnega sporazuma na Goriškem in na osnovi sta-
tuta Svobodnega tržaškega ozemlja na Tržaškem so tako po 2. svetovni vojni
postopoma (ponovno) nastali vrtci, osnovne ter nižje in višje srednje šole³ s
slovenskim učnim jezikom. Te ustanove so bile namenjene pripadnikom slo-
venske skupnosti, ki je poseljevala obmejno območje, ki je kasneje v celoti
postalo del Republike Italije.
Da bi se pripadniki slovenske manjšine na Videmskem lahko poleg lokal-
nega narečja in lokalne jezikovne različice (na)učili tudi slovenskega knji-
žnega jezika, je bila leta 1984 ustanovljena zasebna dvojezična vzgojno-
izobraževalna ustanova v Špetru. Ta je bila s sprejetjem Zaščitnega zakona št.
38 (Legge 23 febbraio 2001, n. 38) kasneje vključena v italijanski državni šolski
sistem.
Mreža slovenskih šol v Italiji je torej nastala z namenom, da bi pripadni-
kom slovenske skupnosti v Italiji omogočila izobraževanje v maternem je-
ziku. Po koncu 2. svetovne vojne sta bili slovenska in italijanska skupnost v
Italiji relativno razmejeni, zato je bilo njeno poslanstvo dokaj jasno: omogo-
čiti reprodukcijo slovenske skupnosti, in sicer z ohranjanjem jezika, kulture in
zgodovinskega spomina. Slovenska skupnost v Italiji je namreč po vseh kri-
terijih predstavljala narodno manjšino⁴, ki jo je Capotorti (1985 v Roter 2004,
7) definiral kot
skupino, ki je številčno inferiorna preostali populaciji v državi in je v ne-
dominantnem položaju, katere člani posedujejo etnične, verske ali jezi-
kovne značilnosti, ki se razlikujejo od značilnosti preostale populacije in
ki, četudi implicitno, ohranjajo občutek solidarnosti za ohranjanje nji-
hove kulture, tradicije, vere ali jezika.
Življenje (slovenske) manjšinske skupnosti je do konca 80. let prejšnjega
stoletja v mnogih pogledih teklo vzporedno z življenjem (italijanske) večin-
³ Te so se kasneje preimenovale v srednje šole 1. in 2. stopnje.
⁴ V članku uporabljava pojma narodna manjšina in jezikovna manjšina. Pri pojmu narodna manj-
šina slediva Capotortijevi definiciji, ki poleg jezikovnih zajema tudi etnične prvine. V primeru
slovenske narodne manjšine v Italiji gre predvsem za kulturne prvine, narodno identiteto in
zgodovinski spomin. Pri uporabi pojma jezikovna manjšina se osredotočava zgolj na jezik kot
distinktivni dejavnik, po katerem se slovensko govoreča skupnost ločuje od italijanske. Ko je
v tekstu nepomembno, ali koncept manjšine zajema tudi narodnostne in kulturne prvine ali
zgolj jezikovne, kot sinonime uporabljamo tudi izraze slovenska skupnost, slovenska manjšina,
manjšinska skupnost (proti večinski), slovenska manjšinska skupnost (proti večinski italijanski).
312
njen s t. i. Gentilejevo reformo (Regio Decreto 1 ottobre 1923, n. 2185) (Stranj
1992).
Na osnovi pariškega mirovnega sporazuma na Goriškem in na osnovi sta-
tuta Svobodnega tržaškega ozemlja na Tržaškem so tako po 2. svetovni vojni
postopoma (ponovno) nastali vrtci, osnovne ter nižje in višje srednje šole³ s
slovenskim učnim jezikom. Te ustanove so bile namenjene pripadnikom slo-
venske skupnosti, ki je poseljevala obmejno območje, ki je kasneje v celoti
postalo del Republike Italije.
Da bi se pripadniki slovenske manjšine na Videmskem lahko poleg lokal-
nega narečja in lokalne jezikovne različice (na)učili tudi slovenskega knji-
žnega jezika, je bila leta 1984 ustanovljena zasebna dvojezična vzgojno-
izobraževalna ustanova v Špetru. Ta je bila s sprejetjem Zaščitnega zakona št.
38 (Legge 23 febbraio 2001, n. 38) kasneje vključena v italijanski državni šolski
sistem.
Mreža slovenskih šol v Italiji je torej nastala z namenom, da bi pripadni-
kom slovenske skupnosti v Italiji omogočila izobraževanje v maternem je-
ziku. Po koncu 2. svetovne vojne sta bili slovenska in italijanska skupnost v
Italiji relativno razmejeni, zato je bilo njeno poslanstvo dokaj jasno: omogo-
čiti reprodukcijo slovenske skupnosti, in sicer z ohranjanjem jezika, kulture in
zgodovinskega spomina. Slovenska skupnost v Italiji je namreč po vseh kri-
terijih predstavljala narodno manjšino⁴, ki jo je Capotorti (1985 v Roter 2004,
7) definiral kot
skupino, ki je številčno inferiorna preostali populaciji v državi in je v ne-
dominantnem položaju, katere člani posedujejo etnične, verske ali jezi-
kovne značilnosti, ki se razlikujejo od značilnosti preostale populacije in
ki, četudi implicitno, ohranjajo občutek solidarnosti za ohranjanje nji-
hove kulture, tradicije, vere ali jezika.
Življenje (slovenske) manjšinske skupnosti je do konca 80. let prejšnjega
stoletja v mnogih pogledih teklo vzporedno z življenjem (italijanske) večin-
³ Te so se kasneje preimenovale v srednje šole 1. in 2. stopnje.
⁴ V članku uporabljava pojma narodna manjšina in jezikovna manjšina. Pri pojmu narodna manj-
šina slediva Capotortijevi definiciji, ki poleg jezikovnih zajema tudi etnične prvine. V primeru
slovenske narodne manjšine v Italiji gre predvsem za kulturne prvine, narodno identiteto in
zgodovinski spomin. Pri uporabi pojma jezikovna manjšina se osredotočava zgolj na jezik kot
distinktivni dejavnik, po katerem se slovensko govoreča skupnost ločuje od italijanske. Ko je
v tekstu nepomembno, ali koncept manjšine zajema tudi narodnostne in kulturne prvine ali
zgolj jezikovne, kot sinonime uporabljamo tudi izraze slovenska skupnost, slovenska manjšina,
manjšinska skupnost (proti večinski), slovenska manjšinska skupnost (proti večinski italijanski).
312
