Page 314 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 314
a Brezigar in Alenka Verša
Italiji, in preverili, kdo obiskuje slovensko šolo. V tretjem delu bomo na osnovi
ugotovitev iz prvega in drugega dela predstavili razmišljanje o izzivih, razvoj-
nih perspektivah ter možnih usmeritvah slovenskih vzgojno-izobraževanih
ustanov v Italiji.
Teoretična izhodišča in njihova aplikacija na primer
slovenskih šol v Italiji
Teoretični pristopi do manjšinskega šolstva
Vprašanja o manjšinskih šolah, šolanju v manjšinskem jeziku, večjezičnosti
in večkulturnosti so večplastna. Posegajo na področja številnih znanstvenih
disciplin (Brezigar 2016), temu primerno pa so raznoliki tudi teoretične per-
spektive, modeli in pristopi, ki jih obravnavajo. Če se osredotočimo zgolj na
izbiro modela izobraževanja, ki se uveljavi pri določeni manjšinski skupnosti,
je pomembna predvsem opredelitev vloge manjšinskega šolstva – komu naj
manjšinsko šolstvo služi, kakšna je njegova funkcija in kateri so njegovi cilji.
Model kulturne reprodukcije (Garcia in Wei 2014; Hornberger 1988; Kramber-
ger 2013; Puklek Levpušček 2013; Štemberger 2016) npr. poudarja pomemb-
nost manjšinske šole za reprodukcijo in ohranjanje kulture, vrednot ter iden-
titete manjšinske skupnosti. V skladu s tem naj bi v manjšinskih šolah pouče-
vali manjšinski jezik in kulturo z namenom, da se ohranijo značilnosti manj-
šinske skupnosti (Garcia in Wei 2014; Hornberger 1988). Odmik od tega pred-
stavlja model jezikovne pridobitve (Fishman 2001; Skutnabb-Kangas 2000;
Smolej Fritz 2006), ki zagovarja, da bi se šole morale osredotočiti predvsem
na krepitev jezikovnih veščin, še posebej, če je jezik ogrožen. Model pou-
darja pomembnost pridobivanja jezikovnih veščin za to, da lahko posamez-
nik deluje v manjšinski in večinski skupnosti. Z integracijo manjšinske šole
v širši družbeni kontekst se ukvarja model družbene integracije (Banks 2015;
Gündüz-Hoşgör in Gülmez 2008; Milharčič Hladnik 2010; Javornik Krečič 2011),
po katerem imajo manjšinske šole ključno vlogo pri integraciji manjšine v
širšo skupnost in zagotavljajo pridobivanje veščin, ki so potrebne za polno
sodelovanje v ekonomskem, družbenem in političnem življenju večinskega
prebivalstva. V večji meri se na odnose v družbi osredotoča model medkul-
turne izobrazbe (Nieto 2012; Medved 2011), ki razlaga, da manjšinske šole
iz longitudinalne raziskave ŠOLA, ki jo je izvajala raziskovalka Norina Bogatec (2015; 2020; 2021a),
in podatke, ki so v sodelovanju med SLORI in Univerzo v Trstu nastali v okviru projekta Večjezič-
nost in identitete v obmejnem prostoru: primer šole s slovenskim učnim jezikom v Romjanu (Ja-
godic in Zago 2022). Na relevantne metodološke vidike uporabljenih raziskav bomo po potrebi
opozorili pri uporabi podatkov. Celovita predstavitev metodologije vseh uporabljenih raziskav
presega potrebe tega prispevka pa tudi tukajšnje prostorske zmožnosti.
314
Italiji, in preverili, kdo obiskuje slovensko šolo. V tretjem delu bomo na osnovi
ugotovitev iz prvega in drugega dela predstavili razmišljanje o izzivih, razvoj-
nih perspektivah ter možnih usmeritvah slovenskih vzgojno-izobraževanih
ustanov v Italiji.
Teoretična izhodišča in njihova aplikacija na primer
slovenskih šol v Italiji
Teoretični pristopi do manjšinskega šolstva
Vprašanja o manjšinskih šolah, šolanju v manjšinskem jeziku, večjezičnosti
in večkulturnosti so večplastna. Posegajo na področja številnih znanstvenih
disciplin (Brezigar 2016), temu primerno pa so raznoliki tudi teoretične per-
spektive, modeli in pristopi, ki jih obravnavajo. Če se osredotočimo zgolj na
izbiro modela izobraževanja, ki se uveljavi pri določeni manjšinski skupnosti,
je pomembna predvsem opredelitev vloge manjšinskega šolstva – komu naj
manjšinsko šolstvo služi, kakšna je njegova funkcija in kateri so njegovi cilji.
Model kulturne reprodukcije (Garcia in Wei 2014; Hornberger 1988; Kramber-
ger 2013; Puklek Levpušček 2013; Štemberger 2016) npr. poudarja pomemb-
nost manjšinske šole za reprodukcijo in ohranjanje kulture, vrednot ter iden-
titete manjšinske skupnosti. V skladu s tem naj bi v manjšinskih šolah pouče-
vali manjšinski jezik in kulturo z namenom, da se ohranijo značilnosti manj-
šinske skupnosti (Garcia in Wei 2014; Hornberger 1988). Odmik od tega pred-
stavlja model jezikovne pridobitve (Fishman 2001; Skutnabb-Kangas 2000;
Smolej Fritz 2006), ki zagovarja, da bi se šole morale osredotočiti predvsem
na krepitev jezikovnih veščin, še posebej, če je jezik ogrožen. Model pou-
darja pomembnost pridobivanja jezikovnih veščin za to, da lahko posamez-
nik deluje v manjšinski in večinski skupnosti. Z integracijo manjšinske šole
v širši družbeni kontekst se ukvarja model družbene integracije (Banks 2015;
Gündüz-Hoşgör in Gülmez 2008; Milharčič Hladnik 2010; Javornik Krečič 2011),
po katerem imajo manjšinske šole ključno vlogo pri integraciji manjšine v
širšo skupnost in zagotavljajo pridobivanje veščin, ki so potrebne za polno
sodelovanje v ekonomskem, družbenem in političnem življenju večinskega
prebivalstva. V večji meri se na odnose v družbi osredotoča model medkul-
turne izobrazbe (Nieto 2012; Medved 2011), ki razlaga, da manjšinske šole
iz longitudinalne raziskave ŠOLA, ki jo je izvajala raziskovalka Norina Bogatec (2015; 2020; 2021a),
in podatke, ki so v sodelovanju med SLORI in Univerzo v Trstu nastali v okviru projekta Večjezič-
nost in identitete v obmejnem prostoru: primer šole s slovenskim učnim jezikom v Romjanu (Ja-
godic in Zago 2022). Na relevantne metodološke vidike uporabljenih raziskav bomo po potrebi
opozorili pri uporabi podatkov. Celovita predstavitev metodologije vseh uporabljenih raziskav
presega potrebe tega prispevka pa tudi tukajšnje prostorske zmožnosti.
314
