Page 315 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 315
Slovensko šolstvo v Italiji: včeraj, danes in jutri
stremijo k promociji medkulturnega razumevanja in kulturne raznolikosti.
Navedene teorije in modeli ponujajo pomemben okvir za razumevanje
različnih ciljev ter funkcij manjšinskih šol, vendar se med seboj ne izključu-
jejo in se v praksi večkrat prekrivajo.
Aplikacija teoretičnih modelov na slovensko šolstvo v Italiji
Čeprav je model družbene integracije še posebej uporaben pri pospeše-
vanju integracije velikih priseljeniških skupnosti, kot je npr. turška v Nem-
čiji (Gündüz-Hoşgör in Gülmez 2008), lahko sklepamo, da je ta vidik inte-
gracije predstavljal pomembno skrb za večino evropskih držav v povojnem
času, predvsem zaradi številnih narodnih manjšin, ki so nastale kot rezultat
sprememb državnih meja v Evropi. Na osnovi dolgotrajnega urejanja prav-
noformalnega statusa slovenskega šolstva v Italiji je mogoče sklepati, da
je bila predvsem manjšinska skupnost tista, ki je želela slovenske vzgojno-
izobraževalne ustanove (z dobršno mejo avtonomije) integrirati v italijanski
šolski sistem, medtem ko je bila Republika Italija tudi v luči povojnih nape-
tosti do tega bolj zadržana (Stranj 1992, 172–173) in šol s slovenskim učnim
jezikom (še) ni dojemala kot sredstva za integracijo manjšinske skupnosti.
Ne glede na to je integracija slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanov v
italijanski državni šolski sistem pomembno pripomogla k integraciji sloven-
ske skupnosti v italijansko družbo.
Potrebi po integraciji v novonastalo državno tvorbo je treba ob bok po-
staviti še izrazitejšo manjšinsko (in jugoslovansko) željo po ohranjanju slo-
venske skupnosti v jezikovnem, vrednotnem in kulturnem smislu. Slovenske
vzgojno-izobraževalne ustanove v Italiji so torej z vidika narodne manjšine
in matične države v večji meri ustrezale konceptu, ki ga zagovarja teorija kul-
turne reprodukcije. V skladu s tem modelom ima šola v manjšinskem jeziku
poleg drugih nalog, ki jih imajo šole v moderni družbi, še eno pomembno na-
logo: spodbujanje pridobivanj veščin in znanja manjšinskega jezika ter po-
sredovanje znanja o kulturi narodne manjšine (Južnič 1983). Šolski sistem v
manjšinskem jeziku tako omogoča ohranjanje zgodovinskega spomina, re-
produkcijo vrednot in kulture narodne skupnosti (Južnič 1983) ter tudi repro-
dukcijo narodne manjšine kot take, saj vzgaja in oblikuje mlade pripadnike
narodne manjšine (Brezigar 2016).
Podoba narodne manjšine kot homogene celote, ki se od večinske popula-
cije razlikuje po jeziku, kulturi in zgodovinskem spominu, je seveda utopična.
Tej podobi je bila narodna skupnost v Italiji najpodobnejša v prvih desetletjih
po drugi svetovni vojni. V 70. in 80. letih so se v slovenskih šolah s postopnim
315
stremijo k promociji medkulturnega razumevanja in kulturne raznolikosti.
Navedene teorije in modeli ponujajo pomemben okvir za razumevanje
različnih ciljev ter funkcij manjšinskih šol, vendar se med seboj ne izključu-
jejo in se v praksi večkrat prekrivajo.
Aplikacija teoretičnih modelov na slovensko šolstvo v Italiji
Čeprav je model družbene integracije še posebej uporaben pri pospeše-
vanju integracije velikih priseljeniških skupnosti, kot je npr. turška v Nem-
čiji (Gündüz-Hoşgör in Gülmez 2008), lahko sklepamo, da je ta vidik inte-
gracije predstavljal pomembno skrb za večino evropskih držav v povojnem
času, predvsem zaradi številnih narodnih manjšin, ki so nastale kot rezultat
sprememb državnih meja v Evropi. Na osnovi dolgotrajnega urejanja prav-
noformalnega statusa slovenskega šolstva v Italiji je mogoče sklepati, da
je bila predvsem manjšinska skupnost tista, ki je želela slovenske vzgojno-
izobraževalne ustanove (z dobršno mejo avtonomije) integrirati v italijanski
šolski sistem, medtem ko je bila Republika Italija tudi v luči povojnih nape-
tosti do tega bolj zadržana (Stranj 1992, 172–173) in šol s slovenskim učnim
jezikom (še) ni dojemala kot sredstva za integracijo manjšinske skupnosti.
Ne glede na to je integracija slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanov v
italijanski državni šolski sistem pomembno pripomogla k integraciji sloven-
ske skupnosti v italijansko družbo.
Potrebi po integraciji v novonastalo državno tvorbo je treba ob bok po-
staviti še izrazitejšo manjšinsko (in jugoslovansko) željo po ohranjanju slo-
venske skupnosti v jezikovnem, vrednotnem in kulturnem smislu. Slovenske
vzgojno-izobraževalne ustanove v Italiji so torej z vidika narodne manjšine
in matične države v večji meri ustrezale konceptu, ki ga zagovarja teorija kul-
turne reprodukcije. V skladu s tem modelom ima šola v manjšinskem jeziku
poleg drugih nalog, ki jih imajo šole v moderni družbi, še eno pomembno na-
logo: spodbujanje pridobivanj veščin in znanja manjšinskega jezika ter po-
sredovanje znanja o kulturi narodne manjšine (Južnič 1983). Šolski sistem v
manjšinskem jeziku tako omogoča ohranjanje zgodovinskega spomina, re-
produkcijo vrednot in kulture narodne skupnosti (Južnič 1983) ter tudi repro-
dukcijo narodne manjšine kot take, saj vzgaja in oblikuje mlade pripadnike
narodne manjšine (Brezigar 2016).
Podoba narodne manjšine kot homogene celote, ki se od večinske popula-
cije razlikuje po jeziku, kulturi in zgodovinskem spominu, je seveda utopična.
Tej podobi je bila narodna skupnost v Italiji najpodobnejša v prvih desetletjih
po drugi svetovni vojni. V 70. in 80. letih so se v slovenskih šolah s postopnim
315
