Page 317 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 317
Slovensko šolstvo v Italiji: včeraj, danes in jutri
manjšine. Za povojno obdobje je bil značilen zadržan ali celo negativen od-
nos do ljudi, ki so se nahajali v drugem krogu, torej v osrednjem pasu, in ki
jih je skupnost večkrat dojemala kot izdajalce (Brezigar 2004).⁷
Če so se v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja v šolo s slovenskim učnim je-
zikom vključevali otroci iz mešanih zakonov, je z družbenimi spremembami
v 90. letih sledila pospešena preobrazba populacije v slovenskih šolah. V vr-
tincu evropskih integracijskih procesov so v ospredje stopali koncepti večkul-
turnosti in večjezičnosti, slovenska šola pa je tako postala zanimiva za širšo
javnost in začel se je krepiti predvsem zunanji pas modela koncentričnega
kroga (Brezigar 2013; Jagodic, Kaučič-Baša in Dapit 2017).
Modeli jezikovne pridobitve so vsaj teoretično obravnavali jezikovne di-
leme manjšin in učitelje ter šole usmerili v krepitev jezikovnih veščin tudi pri
novih govorcih manjšinskega jezika. Popolnoma nerešeno je ostalo v pove-
zavi s šolo vprašanje identitete in narodne pripadnosti. Tudi v primeru slo-
venske skupnosti v Italiji je bilo tako vsaki šoli posebej prepuščeno, da se s
tem sooči, kot ve in zna. Pri tem so se šole in učitelji znašli med kladivom ter
nakovalom – med modelom kulturne reprodukcije, ki je še vedno predstavljal
izhodišče manjšinske šole, in med naraščajočim delom šolske populacije, za
katero ta model ni bil primeren. V vedno večji meri so se odpirala vprašanja
o poslanstvu slovenske šole in o tem, komu je namenjena. Dihotomija med
pravnim in načelnim na eni strani ter dejanskim na drugi pa je postajala vse
večja.
Model koncentričnih krogov je dobro naslovil zagate ob jezikovni dilemi
in v tem videl priložnost za širitev števila govorcev manjšinskega jezika, ki bi
ustvarjala manjšinski skupnosti naklonjeno okolje. Jezik poučevanja je stopil
v ospredje kot najdistinktivnejša (čeprav ne edina) značilnost, ki slovensko
šolo loči od italijanske, razvila se je razprava o potrebi po jezikovni politiki,
tudi v povezavi s šolo.
Razvojni vpogled v populacijo v slovenskih šolah v Italiji
Šolska mreža
Mreža osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom se je na Tržaškem in Gori-
škem v vsem povojnem obdobju pomembno zmanjševala. Temu so botro-
vali asimilacija, neugodni demografski dejavniki in posledične racionalizacije
šolske mreže (Bogatec 2017). Iz preglednice 1 je npr. razvidno, kako se je med
letoma 1955 in 2021 mreža slovenskih osnovnih šol zmanjšala za skoraj 50 ,
pri čemer so bila posebej prizadeta določena območja, kot npr. devinsko-
⁷ Ni naključje, da se je tak odnos kazal tudi v raziskovanju, ki je bilo pretežno usmerjeno v skup-
nost in ne v njeno okolje.
317
manjšine. Za povojno obdobje je bil značilen zadržan ali celo negativen od-
nos do ljudi, ki so se nahajali v drugem krogu, torej v osrednjem pasu, in ki
jih je skupnost večkrat dojemala kot izdajalce (Brezigar 2004).⁷
Če so se v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja v šolo s slovenskim učnim je-
zikom vključevali otroci iz mešanih zakonov, je z družbenimi spremembami
v 90. letih sledila pospešena preobrazba populacije v slovenskih šolah. V vr-
tincu evropskih integracijskih procesov so v ospredje stopali koncepti večkul-
turnosti in večjezičnosti, slovenska šola pa je tako postala zanimiva za širšo
javnost in začel se je krepiti predvsem zunanji pas modela koncentričnega
kroga (Brezigar 2013; Jagodic, Kaučič-Baša in Dapit 2017).
Modeli jezikovne pridobitve so vsaj teoretično obravnavali jezikovne di-
leme manjšin in učitelje ter šole usmerili v krepitev jezikovnih veščin tudi pri
novih govorcih manjšinskega jezika. Popolnoma nerešeno je ostalo v pove-
zavi s šolo vprašanje identitete in narodne pripadnosti. Tudi v primeru slo-
venske skupnosti v Italiji je bilo tako vsaki šoli posebej prepuščeno, da se s
tem sooči, kot ve in zna. Pri tem so se šole in učitelji znašli med kladivom ter
nakovalom – med modelom kulturne reprodukcije, ki je še vedno predstavljal
izhodišče manjšinske šole, in med naraščajočim delom šolske populacije, za
katero ta model ni bil primeren. V vedno večji meri so se odpirala vprašanja
o poslanstvu slovenske šole in o tem, komu je namenjena. Dihotomija med
pravnim in načelnim na eni strani ter dejanskim na drugi pa je postajala vse
večja.
Model koncentričnih krogov je dobro naslovil zagate ob jezikovni dilemi
in v tem videl priložnost za širitev števila govorcev manjšinskega jezika, ki bi
ustvarjala manjšinski skupnosti naklonjeno okolje. Jezik poučevanja je stopil
v ospredje kot najdistinktivnejša (čeprav ne edina) značilnost, ki slovensko
šolo loči od italijanske, razvila se je razprava o potrebi po jezikovni politiki,
tudi v povezavi s šolo.
Razvojni vpogled v populacijo v slovenskih šolah v Italiji
Šolska mreža
Mreža osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom se je na Tržaškem in Gori-
škem v vsem povojnem obdobju pomembno zmanjševala. Temu so botro-
vali asimilacija, neugodni demografski dejavniki in posledične racionalizacije
šolske mreže (Bogatec 2017). Iz preglednice 1 je npr. razvidno, kako se je med
letoma 1955 in 2021 mreža slovenskih osnovnih šol zmanjšala za skoraj 50 ,
pri čemer so bila posebej prizadeta določena območja, kot npr. devinsko-
⁷ Ni naključje, da se je tak odnos kazal tudi v raziskovanju, ki je bilo pretežno usmerjeno v skup-
nost in ne v njeno okolje.
317
