Page 313 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 313
Slovensko šolstvo v Italiji: včeraj, danes in jutri
ske skupnosti. To je veljalo tudi za šolo s slovenskim učnim jezikom, ki še da-
nes deluje po istih ministrskih smernicah in programih kot italijanska, vendar
s slovenskim učnim jezikom, z dodatkom pouka slovenskega jezika in litera-
ture ter dodatnimi vsebinami pri zemljepisu in zgodovini.
Stanje v družbi nasploh se je od konca druge svetovne vojne do dana-
šnjih dni korenito spremenilo. Odnosi med večinsko in manjšinsko skupno-
stjo so se v veliki meri normalizirali, interakcije med skupnostma poglobile.
Vzporedno življenje dveh (ločenih) skupnosti, ki sobivata v istem prostoru,
so načeli transverzalni procesi, ki vodijo v vedno večjo kreolizacijo identitet
(Pertot in Kosic 2014). Padec berlinskega zidu, sobivanje Italije in Slovenije
v evropskih institucijah, migracijski tokovi in nenazadnje pandemija covida-
19 so pomembno vplivali na okolje, v katerem delujejo slovenske vzgojno-
izobraževalne ustanove v Italiji (Brezigar 2020b; Bogatec, Brezigar in Mezgec
2021). Razpad vzhodnega političnega bloka in evropski integracijski procesi
so pripomogli k zbliževanju obeh skupnosti ter spodbudili pozitiven odnos
do večjezičnosti in večkulturnosti tudi pri večinskem prebivalstvu. Migracij-
ski procesi ter pandemija covida-19 pa so to navdušenje zavrli in v večji meri
izpostavili tudi izzive oblikovanja večjezičnega ter večkulturnega okolja, še
posebej na področju manjšinskega šolstva.
V obdobju 68 let od konca 2. svetovne vojne do danes so se dihotomiji slo-
vensko – italijansko pridružili številni odtenki sivin. Od slovenskih vzgojno-
izobraževalnih ustanov v Italiji so zahtevali veliko sprememb in prilagajanja,
ki jim te niso bile vedno kos (Melinc Mlekuž 2019; Brezigar in Zver 2019; Ba-
loh 2012), v vedno večji meri pa so ogrožali tudi njihov obstoj in (prvotno)
poslanstvo.
Namen tega prispevka je ponuditi vpogled v nekatere vidike razvoja slo-
venskega šolstva v Italiji in razmislek o njegovih perspektivah za prihod-
nost, predvsem upoštevajoč spremembe v populaciji, ki obiskuje slovenske
vzgojno-izobraževalne ustanove v Italiji.
V prvem delu prispevka bomo predstavili teoretična izhodišča in jih aplici-
rali na slovensko skupnost v Italiji z namenom, da razvoj slovenskega šolstva
v Italiji umestimo v pripadajoči družbeni in teoretični kontekst. V drugem
delu bomo na osnovi sekundarne analize nekaterih podatkov obsežnega
korpusa kvantitativnih in kvalitativnih raziskav Slovenskega raziskovalnega
inštituta⁵ v Trstu raziskali, kako se je spreminjala populacija slovenskih šol v
⁵ Uporabljali bomo primarno podatke iz raziskav Projekt ŠOLA 2011. Narodnost v medgeneracij-
ski perspektivi (Bogatec 2012), EVAŠOL 2003 (Bogatec 2004), Po mali maturi (Bogatec 2021b),
Slovenske šole v tržaški in goriški pokrajini (Bogatec in Bufon 1996; 1999), posamezne podatke
313
ske skupnosti. To je veljalo tudi za šolo s slovenskim učnim jezikom, ki še da-
nes deluje po istih ministrskih smernicah in programih kot italijanska, vendar
s slovenskim učnim jezikom, z dodatkom pouka slovenskega jezika in litera-
ture ter dodatnimi vsebinami pri zemljepisu in zgodovini.
Stanje v družbi nasploh se je od konca druge svetovne vojne do dana-
šnjih dni korenito spremenilo. Odnosi med večinsko in manjšinsko skupno-
stjo so se v veliki meri normalizirali, interakcije med skupnostma poglobile.
Vzporedno življenje dveh (ločenih) skupnosti, ki sobivata v istem prostoru,
so načeli transverzalni procesi, ki vodijo v vedno večjo kreolizacijo identitet
(Pertot in Kosic 2014). Padec berlinskega zidu, sobivanje Italije in Slovenije
v evropskih institucijah, migracijski tokovi in nenazadnje pandemija covida-
19 so pomembno vplivali na okolje, v katerem delujejo slovenske vzgojno-
izobraževalne ustanove v Italiji (Brezigar 2020b; Bogatec, Brezigar in Mezgec
2021). Razpad vzhodnega političnega bloka in evropski integracijski procesi
so pripomogli k zbliževanju obeh skupnosti ter spodbudili pozitiven odnos
do večjezičnosti in večkulturnosti tudi pri večinskem prebivalstvu. Migracij-
ski procesi ter pandemija covida-19 pa so to navdušenje zavrli in v večji meri
izpostavili tudi izzive oblikovanja večjezičnega ter večkulturnega okolja, še
posebej na področju manjšinskega šolstva.
V obdobju 68 let od konca 2. svetovne vojne do danes so se dihotomiji slo-
vensko – italijansko pridružili številni odtenki sivin. Od slovenskih vzgojno-
izobraževalnih ustanov v Italiji so zahtevali veliko sprememb in prilagajanja,
ki jim te niso bile vedno kos (Melinc Mlekuž 2019; Brezigar in Zver 2019; Ba-
loh 2012), v vedno večji meri pa so ogrožali tudi njihov obstoj in (prvotno)
poslanstvo.
Namen tega prispevka je ponuditi vpogled v nekatere vidike razvoja slo-
venskega šolstva v Italiji in razmislek o njegovih perspektivah za prihod-
nost, predvsem upoštevajoč spremembe v populaciji, ki obiskuje slovenske
vzgojno-izobraževalne ustanove v Italiji.
V prvem delu prispevka bomo predstavili teoretična izhodišča in jih aplici-
rali na slovensko skupnost v Italiji z namenom, da razvoj slovenskega šolstva
v Italiji umestimo v pripadajoči družbeni in teoretični kontekst. V drugem
delu bomo na osnovi sekundarne analize nekaterih podatkov obsežnega
korpusa kvantitativnih in kvalitativnih raziskav Slovenskega raziskovalnega
inštituta⁵ v Trstu raziskali, kako se je spreminjala populacija slovenskih šol v
⁵ Uporabljali bomo primarno podatke iz raziskav Projekt ŠOLA 2011. Narodnost v medgeneracij-
ski perspektivi (Bogatec 2012), EVAŠOL 2003 (Bogatec 2004), Po mali maturi (Bogatec 2021b),
Slovenske šole v tržaški in goriški pokrajini (Bogatec in Bufon 1996; 1999), posamezne podatke
313
