Page 323 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 323
Slovensko šolstvo v Italiji: včeraj, danes in jutri
Namesto sklepa: slovenska šola danes – izzivi in perspektive
Na osnovi aplikacije teoretičnih izhodišč na primer slovenske manjšine v Ita-
liji in pregleda značilnosti populacije v šolah lahko potegnemo nekaj po-
membnih zaključkov.
Vloga slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanov je bila jasna in pre-
močrtna, dokler so bili uporabniki teh ustanov pretežno slovensko govo-
reči otroci in je vloga teh ustanov ustrezala modelu kulturne reprodukcije
manjšin. Spremembe v šolski populaciji kažejo, da je v slovenskih vzgojno-
izobraževalnih ustanovah danes v povprečju že več otrok, katerih pogovorni
jezik doma je pretežno italijanščina (33 ), kot otrok, katerih pogovorni jezik
je pretežno slovenščina (28 , glej preglednico 4).
To govori v prid krepitvi zunanjega kroga in krčenju pripadnikov trdega je-
dra koncentričnega modela jezikovne manjšine ter predstavlja nezanemar-
ljive izzive za šolo, ki je bila v osnovi zasnovana pretežno za pripadnike tr-
dega jedra jezikovne manjšine. Poučevati v slovenskem jeziku otroke, ki je-
zika ob vstopu v vzgojno-izobraževalne ustanove ne poznajo in ga tudi ka-
sneje ne uporabljajo doma, predstavlja nezanemarljive izzive za ustanove, ki
so bile zasnovane za poučevanje v (slovenskem) maternem jeziku otrok in
imajo tudi gradiva, učne pripomočke ter nenazadnje učitelje, ki so usposo-
bljeni (zgolj) za tovrstno poučevanje (Brezigar 2020a; Brezigar in Zver 2019;
Melinc Mlekuž 2019).
Slovenske vzgojno-izobraževalne ustanove so razpete med načelnim mo-
delom kulturne reprodukcije in modelom jezikovne pridobitve. Na prvem so
bile te ustanove zasnovane in nanj prisegajo predvsem starši slovenskih dru-
žin, drugi pa v večji meri ustreza dejanskim razmeram šolske populacije, če-
prav osip vpisa s 1. na 2. stopnjo srednje šole na Goriškem kaže na potrebo
po izrazitem izboljšanju razvoja jezikovnih veščin.
Modeli manjšinskega šolstva niso medsebojno izključujoči, prav tako ni
treba, da bi se vzgojno-izobraževalne ustanove spreminjale zgolj po načelu
»en koncept za vse«. Smiselno bi bilo razmišljati o fleksibilni, a dovršeni kon-
ceptualni prenovi slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanov, ki bi ob ustre-
zni usposobljenosti kadrov in pripravi potrebnih učnih pripomočkov izbolj-
šala njihove razvojne perspektive. Začetek tovrstnega procesa bi lahko pred-
stavljali poskusni (t. i. eksperimentalni) in časovno omejeni programi za šole
z izjemno visokim deležem učencev, ki načeloma uporabljajo zgolj italijan-
ščino kot pogovorni jezik in kjer bi bil pristop pri poučevanju v večji meri
prilagojen takšnim učencem. Druga možnost razvoja bi bilo načrtovanje ce-
lovitejšega pristopa za izboljševanje jezikovnih veščin teh otrok, ki ne zajema
323
Namesto sklepa: slovenska šola danes – izzivi in perspektive
Na osnovi aplikacije teoretičnih izhodišč na primer slovenske manjšine v Ita-
liji in pregleda značilnosti populacije v šolah lahko potegnemo nekaj po-
membnih zaključkov.
Vloga slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanov je bila jasna in pre-
močrtna, dokler so bili uporabniki teh ustanov pretežno slovensko govo-
reči otroci in je vloga teh ustanov ustrezala modelu kulturne reprodukcije
manjšin. Spremembe v šolski populaciji kažejo, da je v slovenskih vzgojno-
izobraževalnih ustanovah danes v povprečju že več otrok, katerih pogovorni
jezik doma je pretežno italijanščina (33 ), kot otrok, katerih pogovorni jezik
je pretežno slovenščina (28 , glej preglednico 4).
To govori v prid krepitvi zunanjega kroga in krčenju pripadnikov trdega je-
dra koncentričnega modela jezikovne manjšine ter predstavlja nezanemar-
ljive izzive za šolo, ki je bila v osnovi zasnovana pretežno za pripadnike tr-
dega jedra jezikovne manjšine. Poučevati v slovenskem jeziku otroke, ki je-
zika ob vstopu v vzgojno-izobraževalne ustanove ne poznajo in ga tudi ka-
sneje ne uporabljajo doma, predstavlja nezanemarljive izzive za ustanove, ki
so bile zasnovane za poučevanje v (slovenskem) maternem jeziku otrok in
imajo tudi gradiva, učne pripomočke ter nenazadnje učitelje, ki so usposo-
bljeni (zgolj) za tovrstno poučevanje (Brezigar 2020a; Brezigar in Zver 2019;
Melinc Mlekuž 2019).
Slovenske vzgojno-izobraževalne ustanove so razpete med načelnim mo-
delom kulturne reprodukcije in modelom jezikovne pridobitve. Na prvem so
bile te ustanove zasnovane in nanj prisegajo predvsem starši slovenskih dru-
žin, drugi pa v večji meri ustreza dejanskim razmeram šolske populacije, če-
prav osip vpisa s 1. na 2. stopnjo srednje šole na Goriškem kaže na potrebo
po izrazitem izboljšanju razvoja jezikovnih veščin.
Modeli manjšinskega šolstva niso medsebojno izključujoči, prav tako ni
treba, da bi se vzgojno-izobraževalne ustanove spreminjale zgolj po načelu
»en koncept za vse«. Smiselno bi bilo razmišljati o fleksibilni, a dovršeni kon-
ceptualni prenovi slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanov, ki bi ob ustre-
zni usposobljenosti kadrov in pripravi potrebnih učnih pripomočkov izbolj-
šala njihove razvojne perspektive. Začetek tovrstnega procesa bi lahko pred-
stavljali poskusni (t. i. eksperimentalni) in časovno omejeni programi za šole
z izjemno visokim deležem učencev, ki načeloma uporabljajo zgolj italijan-
ščino kot pogovorni jezik in kjer bi bil pristop pri poučevanju v večji meri
prilagojen takšnim učencem. Druga možnost razvoja bi bilo načrtovanje ce-
lovitejšega pristopa za izboljševanje jezikovnih veščin teh otrok, ki ne zajema
323
