Page 39 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 39
Socialno-čustvena kompetenca učiteljev med preteklostjo in prihodnostjo
dnem in varnem okolju, ki je podprto z zaupljivimi, s pozitivnimi in spoštlji-
vimi odnosi med učenci ter med učiteljem in učenci (Mahoney idr. 2020). Toda
za vzpostavitev takega učnega okolja je ključnega pomena, da ima učitelj vi-
soko razvito socialno-čustveno kompetenco, ki prispeva k temu, da zmore
pokazati empatijo, sodelovanje in zmožnost obvladovanja konfliktnih situa-
cij, saj se bodo učenci preko njegovega ravnanja in usmerjanja (na)učili, kako
na miren način rešiti konfliktne situacije s sovrstniki (Mahoney idr. 2020). Pe-
dagoški delavec kot vzor izražanja in nadzorovanja čustev zmore samo na
osnovi svoje visoko razvite socialno-čustvene kompetence učinkovito krepiti
to vrsto kompetence pri otrocih (Čotar Konrad in Kukanja Gabrijelčič 2014).
Toda na njeno razvitost vplivajo različni dejavniki, tako znotraj šole kot tudi
zunaj nje. Ti dejavniki vključujejo tako podporo kolegov, vodstva šole, šol-
sko klimo, vrednote in norme, možnosti strokovnega izpopolnjevanja, kul-
turo skupnosti, izobraževalno politiko kot tudi osebne dejavnike, npr. sto-
pnjo življenjskega stresa, zakonske odnose ali prijateljstva (Jennings in Gre-
enberg 2009). Zato je zelo pomembno opolnomočiti vodstva šol, da se bodo
zavedala pomena razvijanja socialno-čustvene kompetence svojih strokov-
nih delavcev in jim pri tem pomagala, da najdejo ustrezne načine pomoči
(npr. intervencijske programe za učitelje).
Spodbudno učno okolje in izboljšana klima v razredu okrepita učiteljevo
zadovoljstvo pri poučevanju, učinkovitost ter predanost poklicu, s čimer se
ustvari pozitivna povratna zanka, ki lahko prepreči učiteljevo izgorelost (Jen-
nings in Greenberg 2009). Raziskava Tine Vršnik Perše idr. (2020), ki je vklju-
čevala 86 slovenskih učiteljev različnih predmetnih področij, je pokazala, da
so nekatere komponente socialno-čustvene kompetence, kot so samozave-
danje, empatična skrb kot del socialnega zavedanja in odnosne spretnosti,
pomembni dejavniki pri zaznavanju zadovoljstva učiteljev z delom. Pokazalo
se je, da mere samouravnavanja niso bile prepoznane kot pomembni dejav-
niki. Ugotovili pa so, da so odnosne spretnosti tako močan napovednik za-
dovoljstva z delom pri učiteljih, da prevladajo in se zato druge komponente
po vključitvi tega dejavnika ne izkazujejo več kot pomembni napovedniki.
Razprava
V prispevku smo želeli v prvi vrsti spoznati, kaj stroka razume pod pojmom
socialno-čustvene kompetence, kako se ta kaže s perspektive učitelja ter
kako njena razvitost vpliva na učiteljev osebni in profesionalni razvoj ter na
njegovo pedagoško prakso.
Prvo in drugo raziskovalno vprašanje sta se nanašala na vidik koncipira-
nja konstrukta socialno-čustvenih kompetenc, za katerega smo ugotovili, da
39
dnem in varnem okolju, ki je podprto z zaupljivimi, s pozitivnimi in spoštlji-
vimi odnosi med učenci ter med učiteljem in učenci (Mahoney idr. 2020). Toda
za vzpostavitev takega učnega okolja je ključnega pomena, da ima učitelj vi-
soko razvito socialno-čustveno kompetenco, ki prispeva k temu, da zmore
pokazati empatijo, sodelovanje in zmožnost obvladovanja konfliktnih situa-
cij, saj se bodo učenci preko njegovega ravnanja in usmerjanja (na)učili, kako
na miren način rešiti konfliktne situacije s sovrstniki (Mahoney idr. 2020). Pe-
dagoški delavec kot vzor izražanja in nadzorovanja čustev zmore samo na
osnovi svoje visoko razvite socialno-čustvene kompetence učinkovito krepiti
to vrsto kompetence pri otrocih (Čotar Konrad in Kukanja Gabrijelčič 2014).
Toda na njeno razvitost vplivajo različni dejavniki, tako znotraj šole kot tudi
zunaj nje. Ti dejavniki vključujejo tako podporo kolegov, vodstva šole, šol-
sko klimo, vrednote in norme, možnosti strokovnega izpopolnjevanja, kul-
turo skupnosti, izobraževalno politiko kot tudi osebne dejavnike, npr. sto-
pnjo življenjskega stresa, zakonske odnose ali prijateljstva (Jennings in Gre-
enberg 2009). Zato je zelo pomembno opolnomočiti vodstva šol, da se bodo
zavedala pomena razvijanja socialno-čustvene kompetence svojih strokov-
nih delavcev in jim pri tem pomagala, da najdejo ustrezne načine pomoči
(npr. intervencijske programe za učitelje).
Spodbudno učno okolje in izboljšana klima v razredu okrepita učiteljevo
zadovoljstvo pri poučevanju, učinkovitost ter predanost poklicu, s čimer se
ustvari pozitivna povratna zanka, ki lahko prepreči učiteljevo izgorelost (Jen-
nings in Greenberg 2009). Raziskava Tine Vršnik Perše idr. (2020), ki je vklju-
čevala 86 slovenskih učiteljev različnih predmetnih področij, je pokazala, da
so nekatere komponente socialno-čustvene kompetence, kot so samozave-
danje, empatična skrb kot del socialnega zavedanja in odnosne spretnosti,
pomembni dejavniki pri zaznavanju zadovoljstva učiteljev z delom. Pokazalo
se je, da mere samouravnavanja niso bile prepoznane kot pomembni dejav-
niki. Ugotovili pa so, da so odnosne spretnosti tako močan napovednik za-
dovoljstva z delom pri učiteljih, da prevladajo in se zato druge komponente
po vključitvi tega dejavnika ne izkazujejo več kot pomembni napovedniki.
Razprava
V prispevku smo želeli v prvi vrsti spoznati, kaj stroka razume pod pojmom
socialno-čustvene kompetence, kako se ta kaže s perspektive učitelja ter
kako njena razvitost vpliva na učiteljev osebni in profesionalni razvoj ter na
njegovo pedagoško prakso.
Prvo in drugo raziskovalno vprašanje sta se nanašala na vidik koncipira-
nja konstrukta socialno-čustvenih kompetenc, za katerega smo ugotovili, da
39
