Page 34 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 34
eja Šepić
raščati od leta 2010. Od 95 identificiranih raziskav so na podlagi vnaprej do-
ločenih kriterijev² izbrali 15 takih, ki so bile vključene v njihov sistematični
pregled.
Iz njihovih ugotovitev izhaja, da je z zgodovinske perspektive razvoja SČK
mogoče prepoznati štiri razvojna obdobja: prvo je bilo osredotočeno na so-
cialno komponento in je bilo povezano z že omenjenim Thorndikovim kon-
ceptom socialne inteligence, kjer je bilo ugotovljeno, da obstaja kombinacija
socialnih in psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo vedênje.
Leta 1983 je Gardner predstavil teorijo o mnogoterih inteligentnostih (Trujilo
in Rivas 2005 v Lozano-Peña idr. 2021), med katerimi sta za razvoj socialno-
čustvene kompetence pomembni interpersonalna in intrapersonalna inte-
ligentnost, ki sta bili osnova za definiranje čustvene inteligentnosti (ČI), kar
predstavlja drugo razvojno obdobje. Pojem čustvena inteligentnost sta v za-
četku 90. let prejšnjega stoletja uvedla Salovey in Mayer (1990 v Lozano-Peña
idr. 2021), ki sta jo opredelila kot sposobnost procesiranja informacij, pove-
zanih s čustvi, določeno s tremi adaptivnimi sposobnostmi: s sposobnostjo
opazovanja, ocenjevanja in izražanja lastnih čustev ter čustev drugih, spo-
sobnostjo nadzorovanja čustev pri sebi in drugih ter sposobnostjo uporabe
čustev pri reševanju problemov in odločanju (Čotar Konrad in Kukanja Gabri-
jelčič 2014). Šele leta 1997 je prišlo do integracije obeh vrst komponent (so-
cialne in čustvene) pod vplivom delovanja in angažiranja Združenja za soci-
alno in čustveno učenje (CASEL), ki je formalno opredelilo področje socialno-
čustvenega učenja. Tovrstna integracija obeh komponent SČK predstavlja
tretje razvojno obdobje, nato pa je istega leta sledilo še četrto, ko je bila obli-
kovana prva definicija socialno-čustvene kompetence, ki jo je pripravila sku-
pina raziskovalcev v okviru CASEL (Lozano-Peña idr. 2021). Definirali so jo kot
sposobnost razumevanja, obvladovanja in izražanja socialnih ter čustvenih
vidikov za doseganje uspeha pri učenju, odnosih z drugimi, reševanju pro-
blemov in prilagajanju zahtevam različnih okolij.
Opredelitev pojma socialno-čustvena kompetenca
Od leta 1997 do danes so bile oblikovane različne definicije socialno-čustvene
kompetence, kar je bilo odvisno od konteksta in discipline, kjer se je ta kom-
petenca uporabljala. Ena od najpogosteje navedenih opredelitev je opre-
delitev združenja CASEL, ki jo razume kot sposobnost koordiniranja kogni-
² Ti kriteriji so bili naslednji: vse raziskave so morale biti empirične, izvedene v šolskem okolju,
osredotočene na učitelje, imeti v celoti dostopno besedilo in biti v enem od treh jezikov (v
angleščini, španščini ali portugalščini).
34
raščati od leta 2010. Od 95 identificiranih raziskav so na podlagi vnaprej do-
ločenih kriterijev² izbrali 15 takih, ki so bile vključene v njihov sistematični
pregled.
Iz njihovih ugotovitev izhaja, da je z zgodovinske perspektive razvoja SČK
mogoče prepoznati štiri razvojna obdobja: prvo je bilo osredotočeno na so-
cialno komponento in je bilo povezano z že omenjenim Thorndikovim kon-
ceptom socialne inteligence, kjer je bilo ugotovljeno, da obstaja kombinacija
socialnih in psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo vedênje.
Leta 1983 je Gardner predstavil teorijo o mnogoterih inteligentnostih (Trujilo
in Rivas 2005 v Lozano-Peña idr. 2021), med katerimi sta za razvoj socialno-
čustvene kompetence pomembni interpersonalna in intrapersonalna inte-
ligentnost, ki sta bili osnova za definiranje čustvene inteligentnosti (ČI), kar
predstavlja drugo razvojno obdobje. Pojem čustvena inteligentnost sta v za-
četku 90. let prejšnjega stoletja uvedla Salovey in Mayer (1990 v Lozano-Peña
idr. 2021), ki sta jo opredelila kot sposobnost procesiranja informacij, pove-
zanih s čustvi, določeno s tremi adaptivnimi sposobnostmi: s sposobnostjo
opazovanja, ocenjevanja in izražanja lastnih čustev ter čustev drugih, spo-
sobnostjo nadzorovanja čustev pri sebi in drugih ter sposobnostjo uporabe
čustev pri reševanju problemov in odločanju (Čotar Konrad in Kukanja Gabri-
jelčič 2014). Šele leta 1997 je prišlo do integracije obeh vrst komponent (so-
cialne in čustvene) pod vplivom delovanja in angažiranja Združenja za soci-
alno in čustveno učenje (CASEL), ki je formalno opredelilo področje socialno-
čustvenega učenja. Tovrstna integracija obeh komponent SČK predstavlja
tretje razvojno obdobje, nato pa je istega leta sledilo še četrto, ko je bila obli-
kovana prva definicija socialno-čustvene kompetence, ki jo je pripravila sku-
pina raziskovalcev v okviru CASEL (Lozano-Peña idr. 2021). Definirali so jo kot
sposobnost razumevanja, obvladovanja in izražanja socialnih ter čustvenih
vidikov za doseganje uspeha pri učenju, odnosih z drugimi, reševanju pro-
blemov in prilagajanju zahtevam različnih okolij.
Opredelitev pojma socialno-čustvena kompetenca
Od leta 1997 do danes so bile oblikovane različne definicije socialno-čustvene
kompetence, kar je bilo odvisno od konteksta in discipline, kjer se je ta kom-
petenca uporabljala. Ena od najpogosteje navedenih opredelitev je opre-
delitev združenja CASEL, ki jo razume kot sposobnost koordiniranja kogni-
² Ti kriteriji so bili naslednji: vse raziskave so morale biti empirične, izvedene v šolskem okolju,
osredotočene na učitelje, imeti v celoti dostopno besedilo in biti v enem od treh jezikov (v
angleščini, španščini ali portugalščini).
34
