Page 448 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 448
ela Hudovernik
nimi predstavitvami. Izkoriščamo jih pri reševanju problemov v vseh znano-
stih. Zmožnost prostorske predstavljivosti je Gardner (1995) poimenoval pro-
storska inteligenca in jo opredelil kot eno izmed sedmih razmeroma samo-
stojnih človeških intelektualnih sposobnosti. Prostorske predstave so torej
ena izmed bistvenih človekovih sposobnosti za vsakodnevne naloge in opra-
vila. Marcia C. Linn in Anne C. Petersen (1985) prostorsko zmožnost definirata
kot večplastno, ki temelji na podlagi treh komponent, in sicer prostorske vi-
zualizacije, miselne rotacije in prostorskega zaznavanja. Vizualizacija je spo-
sobnost ustvarjanja mentalnih ali vizualnih podob nekega koncepta (Kosslyn
1996) in ima osrednje mesto pri oblikovanju prostorskih predstav.
Teoretična izhodišča
Ljudje z visokimi prostorskimi zmožnostmi so sposobni ustvariti vizualno po-
dobo, si jo predstavljati z različnih zornih kotov in izvajati miselne transfor-
macije ter druge miselne operacije. Nekoč je veljalo, da je sposobnost pro-
storskih predstav prirojena (Samsudin, Rafi in Hanif 2011), vendar sodobnejše
raziskave kažejo, da lahko prostorske zmožnosti občutno izboljšamo z ustre-
znimi in specifičnimi nalogami (Ben-Chaim, Lappan in Houang 1988; Sowder
in Wearne 2006 v Van de Walle, Karp in Bay-Williams 2013). Van de Walle, Ka-
ren S. Karp in Jennifer M. Bay-Williams (2013) npr. predlagajo aktivnosti, kjer
učenci spoznavajo lastnosti geometrijskih oblik in odnosov med njimi, izva-
jajo geometrijske transformacije, prepoznavajo in opisujejo položaj predme-
tov z različnih zornih kotov ter prepoznavajo odnose med tridimenzionalnimi
telesi in njihovimi dvodimenzionalnimi predstavitvami.
Prostorska zmožnost ima bistveno vlogo v matematičnem mišljenju, saj
večina matematičnih konceptov zahteva vizualno predstavo, ki je osnova za
usvajanje zahtevnejših in abstraktnejših pojmov (Clements in Battista 1992;
Lean in Clements 1981). Rudolf Arnheim, psiholog umetnosti, vidnim in pro-
storskim predstavam pripisuje vlogo osnovnega vira mišljenja in zmanjšuje
vlogo jezika, ker meni, da o nekem procesu ali pojmu nismo zmožni jasno
misliti, če si najprej ne ustvarimo predstav o njem (Gardner 1995).
Številni menijo, da so prostorske zmožnosti močno povezane z geometrij-
skim znanjem, kar potrjuje velik obseg raziskav (Ben-Chaim, Lappan in Hou-
ang 1988; Johnson in Meade 1987; Lean in Clements 1981; Nickson 2004). Po-
vezanost med prostorskimi zmožnostmi in geometrijo, ki se jo učenci učijo
v osnovni šoli, lahko opazimo tudi v učnem načrtu (Ministrstvo za šolstvo in
šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2011), saj pri pouku geometrije
učenci razvijajo prostorske in ravninske predstave, spoznavajo geometrijske
elemente in odnose med njimi, konstruirajo, rišejo in načrtujejo geometrij-
448
nimi predstavitvami. Izkoriščamo jih pri reševanju problemov v vseh znano-
stih. Zmožnost prostorske predstavljivosti je Gardner (1995) poimenoval pro-
storska inteligenca in jo opredelil kot eno izmed sedmih razmeroma samo-
stojnih človeških intelektualnih sposobnosti. Prostorske predstave so torej
ena izmed bistvenih človekovih sposobnosti za vsakodnevne naloge in opra-
vila. Marcia C. Linn in Anne C. Petersen (1985) prostorsko zmožnost definirata
kot večplastno, ki temelji na podlagi treh komponent, in sicer prostorske vi-
zualizacije, miselne rotacije in prostorskega zaznavanja. Vizualizacija je spo-
sobnost ustvarjanja mentalnih ali vizualnih podob nekega koncepta (Kosslyn
1996) in ima osrednje mesto pri oblikovanju prostorskih predstav.
Teoretična izhodišča
Ljudje z visokimi prostorskimi zmožnostmi so sposobni ustvariti vizualno po-
dobo, si jo predstavljati z različnih zornih kotov in izvajati miselne transfor-
macije ter druge miselne operacije. Nekoč je veljalo, da je sposobnost pro-
storskih predstav prirojena (Samsudin, Rafi in Hanif 2011), vendar sodobnejše
raziskave kažejo, da lahko prostorske zmožnosti občutno izboljšamo z ustre-
znimi in specifičnimi nalogami (Ben-Chaim, Lappan in Houang 1988; Sowder
in Wearne 2006 v Van de Walle, Karp in Bay-Williams 2013). Van de Walle, Ka-
ren S. Karp in Jennifer M. Bay-Williams (2013) npr. predlagajo aktivnosti, kjer
učenci spoznavajo lastnosti geometrijskih oblik in odnosov med njimi, izva-
jajo geometrijske transformacije, prepoznavajo in opisujejo položaj predme-
tov z različnih zornih kotov ter prepoznavajo odnose med tridimenzionalnimi
telesi in njihovimi dvodimenzionalnimi predstavitvami.
Prostorska zmožnost ima bistveno vlogo v matematičnem mišljenju, saj
večina matematičnih konceptov zahteva vizualno predstavo, ki je osnova za
usvajanje zahtevnejših in abstraktnejših pojmov (Clements in Battista 1992;
Lean in Clements 1981). Rudolf Arnheim, psiholog umetnosti, vidnim in pro-
storskim predstavam pripisuje vlogo osnovnega vira mišljenja in zmanjšuje
vlogo jezika, ker meni, da o nekem procesu ali pojmu nismo zmožni jasno
misliti, če si najprej ne ustvarimo predstav o njem (Gardner 1995).
Številni menijo, da so prostorske zmožnosti močno povezane z geometrij-
skim znanjem, kar potrjuje velik obseg raziskav (Ben-Chaim, Lappan in Hou-
ang 1988; Johnson in Meade 1987; Lean in Clements 1981; Nickson 2004). Po-
vezanost med prostorskimi zmožnostmi in geometrijo, ki se jo učenci učijo
v osnovni šoli, lahko opazimo tudi v učnem načrtu (Ministrstvo za šolstvo in
šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2011), saj pri pouku geometrije
učenci razvijajo prostorske in ravninske predstave, spoznavajo geometrijske
elemente in odnose med njimi, konstruirajo, rišejo in načrtujejo geometrij-
448
